GDPR recitals (SL)

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115 116 117 118 119 120 121 122 123 124 125 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 141 142 143 144 145 146 147 148 149 150 151 152 153 154 155 156 157 158 159 160 161 162 163 164 165 166 167 168 169 170 171 172 173

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 16 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora¹,

ob upoštevanju mnenja Odbora regij²,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom³,

ob upoštevanju naslednjega:

Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov je temeljna pravica. V členu 8(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in členu 16(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da ima vsakdo pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj.

Načela in pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi njihovih osebnih podatkov bi morala ne glede na njihovo državljanstvo ali prebivališče zagotavljati spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin posameznikov, zlasti njihovo pravico do varstva osebnih podatkov. Namen te uredbe je prispevati k dokončnemu oblikovanju območja svobode, varnosti in pravice ter ekonomske unije, gospodarskemu in socialnemu napredku, krepitvi in uskladitvi gospodarstev na notranjem trgu ter blaginji posameznikov.

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES⁴ je namenjena harmonizaciji varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznikov pri dejavnostih obdelave in zagotavljanju prostega pretoka osebnih podatkov med državami članicami.

Obdelava osebnih podatkov bi morala biti oblikovana tako, da služi ljudem. Pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna pravica; v skladu z načelom sorazmernosti jo je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi, in jo uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami. Ta uredba spoštuje vse temeljne pravice in upošteva svoboščine in načela, priznana z Listino, kakor so zajeta v Pogodbah, zlasti spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, stanovanja in komunikacij, varstvo osebnih podatkov, svobodo misli, vesti in vere, svobodo izražanja in obveščanja, svobodo gospodarske pobude, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter kulturno, versko in jezikovno raznolikost.

Gospodarsko in socialno povezovanje, ki izhaja iz delovanja notranjega trga, je prineslo občutno povečanje čezmejnih prenosov osebnih podatkov. Izmenjava osebnih podatkov med javnimi in zasebnimi akterji v Uniji, vključno s posamezniki, združenji in družbami, se je povečala. S pravom Unije se poziva nacionalne organe držav članic k sodelovanju in izmenjavi osebnih podatkov, da bi lahko opravljali svoje dolžnosti ali izvajali naloge v imenu organa v drugi državi članici.

Hiter tehnološki razvoj in globalizacija sta prinesla nove izzive za varstvo osebnih podatkov. Obseg zbiranja in izmenjave osebnih podatkov se je bistveno povečal. Tehnologija zasebnim podjetjem in javnim organom omogoča, da osebne podatke uporabljajo za dosego svojih ciljev v obsegu, kakršnega še ni bilo. Posamezniki vedno bolj dajejo osebne podatke na razpolago tako javno kot globalno. Tehnologija je spremenila tako gospodarstvo kot družbeno življenje ter bi morala še naprej omogočati lažje izvajanje prostega pretoka osebnih podatkov v Uniji ter prenosa v tretje države in mednarodne organizacije, pri čemer je treba zagotoviti visoko raven varstva osebnih podatkov.

Zaradi tega razvoja je v Uniji potreben trden in skladnejši okvir varstva podatkov, podprt z doslednim izvrševanjem, saj je nujno vzpostaviti zaupanje, ki bo digitalnemu gospodarstvu omogočilo razvoj na celotnem notranjem trgu. Posamezniki bi morali imeti nadzor nad lastnimi osebnimi podatki. Pravna in praktična varnost posameznikov, gospodarskih subjektov in javnih organov bi morali biti okrepljeni.

Kadar ta uredba določa natančnejše določitve ali omejitve svojih pravil s pravom držav članic, lahko države članice vključijo elemente te uredbe v svoje nacionalno pravo, kolikor je to potrebno zaradi skladnosti in razumljivosti nacionalnih določb za osebe, za katere se uporabljajo.

Cilji in načela Direktive 95/46/ES še vedno veljajo, vendar to ni preprečilo razdrobljenosti izvajanja varstva osebnih podatkov v Uniji, pravne negotovosti ali razširjenega javnega mnenja, da so precejšnja tveganja za varstvo posameznikov, zlasti glede spletne dejavnosti. Različne ravni varstva pravic in svoboščin posameznikov, zlasti pravice do varstva osebnih podatkov, pri obdelavi osebnih podatkov v državah članicah lahko preprečijo prosti pretok osebnih podatkov po celotni Uniji. Te razlike lahko pomenijo oviro pri izvajanju gospodarskih dejavnosti na ravni Unije, izkrivljajo konkurenco in ovirajo organe pri izpolnjevanju njihovih obveznosti po pravu Unije. Take različne ravni varstva izhajajo iz različnega izvajanja in uporabe Direktive 95/46/ES.

Za zagotovitev dosledne in visoke ravni varstva posameznikov ter odstranitev ovir za prenos osebnih podatkov v Uniji bi morala biti raven varstva pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov enaka v vseh državah članicah. V vsej Uniji bi bilo treba zagotoviti dosledno in enotno uporabo pravil za varstvo temeljnih pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov. Kar zadeva obdelavo osebnih podatkov z namenom izpolnjevanja pravne obveznosti, za opravljanje naloge, ki se izvaja v javnem interesu, ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu, bi moralo biti državam članicam dovoljeno ohraniti ali uvesti nacionalne določbe za podrobnejšo opredelitev uporabe pravil iz te uredbe. Države članice so v povezavi s splošnim in horizontalnim pravom o varstvu podatkov, s katerim se izvaja Direktiva 95/46/ES, sprejele več področnih zakonov na področjih, kjer so potrebne podrobnejše določbe. Tudi ta uredba državam članicam daje manevrski prostor za podrobnejšo opredelitev njenih pravil, tudi glede obdelave posebnih vrst osebnih podatkov (občutljivi podatki). V tem obsegu ta uredba ne izključuje prava držav članic, s katerim so opredeljene okoliščine posebnih primerov obdelave, vključno s podrobnejšo določitvijo pogojev, pod katerimi je obdelava osebnih podatkov zakonita.

Za učinkovito varstvo osebnih podatkov po vsej Uniji je treba okrepiti in podrobneje opredeliti pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ter obveznosti tistih, ki obdelujejo osebne podatke in določajo obdelavo osebnih podatkov, pa tudi enakovredna pooblastila za spremljanje in zagotavljanje skladnosti s pravili varstva osebnih podatkov ter enakovredne sankcije za kršitve v državah članicah.

V členu 16(2) PDEU je navedeno, da Evropski parlament in Svetdoločata pravila o varstvu fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov.

Da se zagotovi skladna raven varstva posameznikov v vsej Uniji in prepreči, da bi razlike ovirale prosti pretok osebnih podatkov na notranjem trgu, je potrebna uredba, ki bo gospodarskim subjektom, tudi mikro, malim in srednjim podjetjem, zagotovila pravno varnost in preglednost, posameznikom v vseh državah članicah zagotovila enako raven pravno izvršljivih pravic ter obveznosti in odgovornosti upravljavcev in obdelovalcev, zagotovila dosledno spremljanje obdelave osebnih podatkov, enakovredne sankcije v vseh državah članicah in učinkovito sodelovanje nadzornih organov različnih držav članic. Za pravilno delovanje notranjega trga prosti pretok osebnih podatkov v Uniji ne sme biti niti omejen niti prepovedan iz razlogov, povezanih z varstvom posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov. Za upoštevanje posebnega položaja mikro, malih in srednjih podjetij ta uredba vsebuje odstopanja glede vodenja evidenc za organizacije, ki zaposlujejo manj kot 250 oseb. Poleg tega se institucije in organe Unije ter države članice in njihove nadzorne organe spodbuja, da posebne potrebe mikro, malih in srednjih podjetij upoštevajo pri uporabi te uredbe. Pojem mikro, malih in srednjih podjetij bi moral temeljiti na členu 2 Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES⁵.

Varstvo, zagotovljeno s to uredbo, bi se moralo uporabljati za obdelavo osebnih podatkov posameznikov, ne glede na njihovo državljanstvo ali prebivališče. Ta uredba ne zajema obdelave osebnih podatkov glede pravnih oseb in zlasti družb, ustanovljenih kot pravne osebe, vključno z imenom in obliko ter kontaktnimi podatki pravne osebe.

Z namenom preprečiti ustvarjanje resnega tveganja izogibanja predpisom bi moralo biti varstvo posameznikov tehnološko nevtralno in neodvisno od uporabljenih tehnik. Varstvo posameznikov bi se moralo uporabljati za obdelavo osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi in za ročno obdelavo, če so osebni podatki del zbirke ali so namenjeni, da postanejo del zbirke. Zapisi ali nizi zapisov – kot tudi njihove naslovnice -, ki niso strukturirani v skladu s posebnimi merili, ne bi smeli spadati na področje uporabe te uredbe.

Ta uredba se ne uporablja za vprašanja varstva temeljnih pravic in svoboščin ali prostega pretoka osebnih podatkov, povezana z dejavnostmi, ki ne spadajo na področje uporabe prava Unije, kot so dejavnosti v zvezi z nacionalno varnostjo. Ta uredba se ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov s strani držav članic pri izvajanju dejavnosti v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko Unije.

Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta⁶ se uporablja za obdelavo osebnih podatkov s strani institucij, organov, uradov in agencij Unije. Uredbo (ES) št. 45/2001 in druge pravne akte Unije, ki se uporabljajo za tako obdelavo osebnih podatkov, bi bilo treba prilagoditi načelom in pravilom, določenim v tej uredbi, in jih uporabljati ob upoštevanju te uredbe. Za zagotovitev trdnega in usklajenega okvira varstva podatkov v Uniji bi bilo treba po sprejetju te uredbe prilagoditi tudi Uredbo (ES) št. 45/2001, da bi se lahko začela uporabljati sočasno s to uredbo.

Ta uredba se ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov s strani fizične osebe v okviru popolnoma osebne ali domače dejavnosti ter s tem brez povezave s poklicno ali komercialno dejavnostjo. Osebne ali domače dejavnosti bi lahko vključevale korespondenco in seznam naslovov ali dejavnosti na socialnih omrežjih in na spletu v okviru tovrstnih dejavnosti. Ta uredba pa se uporablja za upravljavce ali obdelovalce, ki zagotavljajo sredstva za obdelavo osebnih podatkov za take osebne ali domače dejavnosti.

Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov s strani pristojnih organov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem, ter prosti pretok takih podatkov je urejeno v posebnem pravnem aktu Unije. Ta uredba se zato ne bi smela uporabljati za dejavnosti obdelave v navedene namene. Vendar pa bi moral obdelavo osebnih podatkov s strani javnih organov na podlagi te uredbe, kadar se uporablja za navedene namene, urejati bolj poseben pravni akt Unije, in sicer Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta⁷. Države članice lahko pristojnim organom v smislu Direktive (EU) 2016/680 zaupajo naloge, ki se ne izvajajo nujno za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem, tako da obdelava osebnih podatkov za te druge namene, kolikor spada na področje uporabe prava Unije, spada na področje uporabe te uredbe.

Pri obdelavi osebnih podatkov s strani teh pristojnih organov za namene, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, bi države članice morale imeti možnost, da ohranijo ali uvedejo podrobnejše določbe, s katerimi prilagodijo uporabo pravil te uredbe. S takimi določbami se lahko natančneje opredelijo posebne zahteve za obdelavo osebnih podatkov s strani teh pristojnih organov za te druge namene, pri čemer je treba upoštevati ustavno, organizacijsko in upravno strukturo posamezne države članice. Kadar obdelava osebnih podatkov s strani zasebnih teles spada na področje uporabe te uredbe, bi morali s slednjo državam članicam omogočiti, da pod posebnimi pogoji z zakonom omejijo nekatere obveznosti in pravice, če je taka omejitev potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zaščito posebnih pomembnih interesov, tudi za javno varnost ter preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj ali izvrševanje kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in preprečevanjem takih groženj. To na primer zadeva dejavnosti v okviru preprečevanja pranja denarja ali dejavnosti forenzičnih laboratorijev.

Ker se ta uredba med drugim uporablja za dejavnosti sodišč in drugih pravosodnih organov, bi lahko v pravu Unije ali pravu držav članic podrobneje določili dejanja obdelave in postopke obdelave v zvezi z obdelavo osebnih podatkov s strani sodišč in drugih pravosodnih organov. Pristojnost nadzornih organov ne bi smela obsegati obdelave osebnih podatkov, kadar sodišča delujejo kot sodni organ, da se zaščiti neodvisnost sodstva pri opravljanju sodnih nalog, vključno z odločanjem. Omogočeno bi moralo biti, da se nadzor takih dejanj obdelave podatkov zaupa posebnim organom v okviru sodnega sistema države članice, ki naj bi zlasti zagotovili upoštevanje pravil te uredbe, izboljšali ozaveščenost delavcev v sodstvu glede njihovih obveznosti na podlagi te uredbe in obravnavali pritožbe v zvezi s takimi dejanji obdelave podatkov.

Ta uredba ne posega v uporabo Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta⁸, zlasti pravil o odgovornosti posrednih ponudnikov storitev iz členov 12 do 15 navedene direktive. Namen navedene direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka storitev informacijske družbe med državami članicami.

Vsaka obdelava osebnih podatkov v okviru dejavnosti sedeža upravljavca ali obdelovalca v Uniji bi morala biti izvedena v skladu s to uredbo, ne glede na to, ali sama obdelava poteka v Uniji. Sedež pomeni, da se dejavnosti izvajajo dejansko in učinkovito prek ustaljenih ureditev. Pravna oblika takih ureditev, bodisi prek izpostave bodisi prek podružnice, ki je pravna oseba, v tem pogledu ni odločujoči dejavnik.

Za zagotovitev, da posamezniki niso prikrajšani za varstvo, do katerega so upravičeni na podlagi te uredbe, bi se morala za obdelavo osebnih podatkov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki in ki so v Uniji, s strani upravljavca ali obdelovalca, ki nima sedeža v Uniji, uporabljati ta uredba, kadar so dejavnosti obdelave povezane z nudenjem blaga ali storitev takim posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, ne glede na to, ali so povezane s plačilom. Za ugotovitev, ali tak upravljavec ali obdelovalec nudi blago ali storitve posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki in ki so v Uniji, bi bilo treba ugotoviti, ali je jasno, da namerava upravljavec ali obdelovalec nuditi storitve posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, v eni ali več državah članicah Unije. Medtem ko sama dostopnost spletne strani upravljavca, obdelovalca ali posrednika v Uniji, elektronskega naslova ali drugih kontaktnih podatkov ali uporaba jezika, ki se na splošno uporablja v tretji državi, v kateri ima upravljavec sedež, ne zadošča za ugotovitev takšnega namena, se lahko z dejavniki, kot so uporaba jezika ali valute, ki se na splošno uporablja v eni ali več državah članicah, z možnostjo naročanja blaga in storitev v tem drugem jeziku, ali navedba strank ali uporabnikov, ki so v Uniji, jasno pokaže, da želi upravljavec nuditi blago ali storitve posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, v Uniji.

Za obdelavo osebnih podatkov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki in ki so v Uniji, s strani upravljavca ali obdelovalca, ki nima sedeža v Uniji, bi se prav tako morala uporabljati ta uredba, kadar je obdelava povezana s spremljanjem vedenja takih posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kolikor njihovo vedenje poteka v Uniji. Za ugotovitev, ali se za dejavnost obdelave lahko šteje, da spremlja vedenje posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, bi bilo treba ugotoviti, ali se posameznikom sledi na internetu, kar vključuje morebitno naknadno uporabo tehnik obdelave osebnih podatkov, ki obsegajo oblikovanje profila posameznika, zlasti z namenom sprejemanja odločitev o njem oziroma za analiziranje ali predvidevanje njegovega osebnega okusa in vedenja.

Kadar se pravo države članice uporablja na podlagi mednarodnega javnega prava, bi se morala ta uredba uporabljati tudi za upravljavca, ki nima sedeža v Uniji, na primer v diplomatskem ali konzularnem predstavništvu države članice.

Načela varstva podatkov bi se morala uporabljati za vse informacije v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom. Osebne podatke, ki so bili psevdonimizirani in ki jih je mogoče z uporabo dodatnih informacij pripisati posamezniku, bi bilo treba obravnavati kot informacije o določljivem posamezniku. Pri ugotavljanju, ali je posameznik določljiv, bi bilo treba upoštevati vsa sredstva – kot je na primer izločitev –, za katera se razumno pričakuje, da jih bo upravljavec ali druga oseba uporabila za neposredno ali posredno identifikacijo posameznika. Da bi ugotovili, ali se za ta sredstva lahko razumno pričakuje, da bodo uporabljena za identifikacijo posameznika, bi bilo treba upoštevati vse objektivne dejavnike, kot so stroški identifikacije in čas, potreben zanjo, ter pri tem upoštevati razpoložljivo tehnologijo in tehnološki razvoj v času obdelave. Načel varstva podatkov zato ne bi smeli uporabljati za anonimizirane informacije,in sicer informacije, ki niso povezane z določenim ali določljivim posameznikom, ali osebne podatke, ki so bili anonimizirani na tak način, da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni ali ni več določljiv. Ta uredba torej ne zadeva obdelave takšnih anonimiziranih informacij, vključno z informacijami v statistične ali raziskovalne namene.

Ta uredba se ne uporablja za osebne podatke umrlih oseb. Države članice lahko določijo pravila za obdelavo osebnih podatkov umrlih oseb.

Z uporabo psevdonimizacije osebnih podatkov se lahko zmanjša tveganje za zadevne posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, ter pomaga upravljavcem in obdelovalcem pri izpolnjevanju obveznosti glede varstva podatkov. Namen izrecne uvedbe psevdonimizacije v tej uredbi ni preprečiti kakršne koli druge ukrepe za varstvo podatkov.

Za spodbuditev uporabe psevdonimizacije pri obdelavi osebnih podatkov bi bilo treba zagotoviti, da se v okviru istega upravljavca lahko hkrati sprejmejo ukrepi za psevdonimizacijo in opravi splošna analiza, če je ta upravljavec sprejel potrebne tehnične in organizacijske ukrepe za zagotovitev, da se v zvezi z zadevno obdelavo izvaja ta uredba in da se dodatne informacije, na podlagi katerih se osebni podatki lahko pripišejo določenemu posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, hranijo ločeno. Upravljavec, ki obdeluje osebne podatke, bi moral navesti pooblaščene osebe v okviru istega upravljavca.

Posamezniki so lahko povezani s spletnimi identifikatorji, ki jih zagotovijo njihove naprave, aplikacije, orodja in protokoli, kot so naslovi internetnega protokola in identifikatorji piškotkov, ali drugimi identifikatorji, kot so oznake za radiofrekvenčno identifikacijo. To lahko pusti sledi, ki se lahko, zlasti kadar se kombinirajo z edinstvenimi identifikatorji in drugimi informacijami, ki jih prejmejo strežniki, uporabijo za oblikovanje profilov posameznikov in njihovo identifikacijo.

Javnih organov, ki so jim bili osebni podatki razkriti v skladu s pravno obveznostjo za izvajanje njihovih uradnih nalog, kot so davčni in carinski organi, finančne preiskovalne enote, neodvisni upravni organi ali organi finančnih trgov, pristojni za regulacijo in nadzor trgov vrednostnih papirjev, ne bi smeli šteti za uporabnike, če prejmejo osebne podatke, ki so potrebni za izvedbo določene preiskave v splošnem interesu, in sicer v skladu s pravom Unije ali države članice. Zahteve za razkritje, ki jih predložijo javni organi, bi morale biti vedno v pisni obliki, utemeljene in občasne ter ne bi smele zadevati celotne zbirke ali voditi k medsebojnemu povezovanju zbirk. Obdelava osebnih podatkov s strani teh javnih organov bi morala biti skladna z veljavnimi predpisi o varstvu podatkov glede na namene obdelave.

Privolitev bi morala biti dana z jasnim pritrdilnim dejanjem, ki pomeni, da je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, prostovoljno, konkretno, ozaveščeno in nedvoumno izrazil strinjanje z obdelavo osebnih podatkov v zvezi z njim, kot je s pisno, tudi z elektronskimi sredstvi, ali ustno izjavo. To lahko vključuje označitev okenca ob obisku spletne strani, izbiro tehničnih nastavitev za storitve informacijske družbe ali katero koli drugo izjavo ali ravnanje, ki v tem okviru jasno kaže na to, da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, sprejema predlagano obdelavo svojih osebnih podatkov. Molk, vnaprej označena okenca ali nedejavnost zato ne pomenijo privolitve. Privolitev bi morala zajemati vse dejavnosti obdelave, izvedene v isti namen ali namene. Kadar je obdelava večnamenska, bi bilo treba privolitev dati za vse namene obdelave. Če je privolitev posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dana na podlagi zahteve z elektronskimi sredstvi, mora biti zahteva jasna in natančna, prav tako pa ne sme po nepotrebnem ovirati uporabe storitve, za katero se zagotavlja.

V fazi zbiranja podatkov pogosto ni mogoče v celoti opredeliti namena obdelave osebnih podatkov v znanstvenoraziskovalne namene. Posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, bi zato morali imeti možnost, da dajo privolitev za nekatera znanstvenoraziskovalna področja, ob upoštevanju priznanih etičnih standardov znanstvenega raziskovanja. Posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, bi morali imeti možnost, da dajo privolitev le za nekatera raziskovalna področja ali dele raziskovalnih projektov v obsegu, ki ga dovoljuje predvideni namen.

Genski podatki bi morali biti opredeljeni kot osebni podatki, povezani s podedovanimi ali pridobljenimi genetskimi značilnostmi posameznika, ki izhajajo iz analize biološkega vzorca zadevnega posameznika, zlasti analize kromosomov, deoksiribonukleinske kisline (DNK) ali ribonukleinske kisline (RNK) ali analize drugega elementa, ki zagotavlja enakovredne informacije.

Osebni podatki v zvezi z zdravjem bi morali obsegati vse podatke o zdravstvenem stanju posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki razkrivajo informacije o njegovem preteklem, sedanjem ali prihodnjem telesnem ali duševnem zdravstvenem stanju. To vključuje informacije o posamezniku, zbrane med registracijo za storitve zdravstvenega varstva ali njihovim zagotavljanjem zadevnemu posamezniku, kakor je določeno v Direktivi 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta⁹; številko, znak ali posebno oznako, dodeljeno posamezniku za njegovo edinstveno identifikacijo v zdravstvene namene; informacije, pridobljene s testiranjem ali preiskavo dela telesa ali telesne snovi, vključno z informacijami, pridobljenimi iz genskih podatkov in bioloških vzorcev, in vse informacije o, na primer, bolezni, invalidnosti, tveganju za nastanek bolezni, zdravstveni anamnezi, kliničnem zdravljenju ali fiziološkem ali biomedicinskem stanju posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ne glede na vir teh podatkov, na primer zdravnik ali drug zdravstveni delavec, bolnišnica, medicinski pripomoček ali diagnostični preskus in vitro.

Glavni sedež upravljavca v Uniji bi moral biti kraj njegove osrednje uprave v Uniji, razen če se odločitve o namenih in sredstvih obdelave osebnih podatkov sprejemajo na drugem sedežu upravljavca v Uniji in bi v tem primeru moral ta drugi sedež veljati za glavni sedež. Glavni sedež upravljavca v Uniji bi moral biti določen v skladu z objektivnimi merili ter bi moral pomeniti učinkovito in dejansko izvajanje dejavnosti upravljanja, ki glavne odločitve glede namenov in sredstev za obdelavo določajo prek ustaljenih ureditev. To merilo ne bi smelo biti odvisno od tega, ali se obdelava osebnih podatkov izvaja v tem kraju. Prisotnost in uporaba tehničnih sredstev in tehnologij za obdelavo osebnih podatkov ali dejavnosti obdelave sami po sebi ne pomenita glavnega sedeža in zato nista odločujoče merilo za glavni sedež. Glavni sedež obdelovalca bi moral biti kraj njegove osrednje uprave v Uniji ali, kadar nima osrednje uprave v Uniji, kraj, kjer potekajo glavne dejavnosti obdelave v Uniji. V primerih, ki vključujejo upravljavca in obdelovalca, bi moral biti pristojni vodilni nadzorni organ še naprej nadzorni organ države članice, v kateri ima upravljavec glavni sedež, nadzorni organ obdelovalca pa bi se moral šteti za zadevni nadzorni organ; ta nadzorni organ bi moral biti udeležen v postopku sodelovanja, določenem v tej uredbi. Vsekakor se nadzorni organi države članice ali držav članic, v katerih ima obdelovalec enega ali več sedežev, ne bi smeli šteti kot zadevni nadzorni organi, kadar osnutek odločitve zadeva samo upravljavca. Kadar obdelavo izvaja povezana družba, bi bilo treba glavni sedež obvladujoče družbe šteti za glavni sedež povezane družbe, razen kadar namene in sredstva obdelave določa druga družba.

Povezana družba bi morala zajemati obvladujočo družbo in njene odvisne družbe, pri čemer bi obvladujoča družba morala biti družba, ki ima lahko na druge družbe odločilen vpliv, na primer zaradi lastništva, finančne udeležbe v njih ali pravil, ki se nanje nanašajo, ali zaradi pooblastila za izvajanje predpisov o varstvu osebnih podatkov. Družbo, ki nadzira obdelovanje osebnih podatkov v družbah, povezanih z njo, bi bilo treba skupaj s temi družbami razumeti kot povezano družbo.

Otroci potrebujejo posebno varstvo v zvezi s svojimi osebnimi podatki, saj se morda manj zavedajo zadevnih tveganj, posledic in zaščitnih ukrepov in svojih pravic v zvezi z obdelavo osebnih podatkov. Tako posebno varstvo bi moralo zadevati zlasti uporabo osebnih podatkov otrok v namene trženja ali ustvarjanja osebnostnih ali uporabniških profilov in zbiranje osebnih podatkov v zvezi z otroci pri uporabi storitev, ki se nudijo neposredno otroku. Privolitev nosilca starševske odgovornosti ne bi smela biti potrebna v okviru storitev preventive ali svetovanja, ki se nudijo neposredno otroku.

Vsaka obdelava osebnih podatkov bi morala biti zakonita in poštena. Načini zbiranja, uporabe, pregledovanja ali drug način obdelave ter obseg obdelave ali prihodnje obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo na posameznike, bi morali za posameznike biti pregledni. Načelo preglednosti zahteva, da so vse informacije in sporočila, ki se nanašajo na obdelavo teh osebnih podatkov, lahko dostopni in razumljivi ter izraženi v jasnem in preprostem jeziku. To načelo zadeva zlasti informacije za posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, o identiteti upravljavca in namenih obdelave ter dodatne informacije za zagotovitev poštene in pregledne obdelave glede zadevnih posameznikov in njihove pravice do pridobitve potrditve in sporočila o obdelavi osebnih podatkov v zvezi z njimi. Posameznike bi bilo treba opozoriti na tveganja, pravila, zaščitne ukrepe in pravice v zvezi z obdelavo njihovih osebnih podatkov ter na to, kako lahko uresničujejo njihove pravice v zvezi s tako obdelavo. Zlasti posebni nameni, za katere se osebni podatki obdelujejo, bi morali biti izrecni in zakoniti ter določeni v času zbiranja osebnih podatkov. Osebni podatki bi morali biti ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Zato bi bilo treba zlasti zagotoviti, da je obdobje hrambe osebnih podatkov omejeno na najkrajše mogoče obdobje. Osebni podatki bi se lahko obdelali le, če namena obdelave ne bi bilo mogoče razumno doseči z drugimi sredstvi. Za zagotovitev, da se osebni podatki hranijo le toliko časa, kolikor je potrebno, bi moral upravljavec določiti roke za izbris ali občasno preverjanje. Sprejeti bi bilo treba vse smiselne ukrepe za popravek ali izbris netočnih osebnih podatkov. Osebne podatke bi bilo treba obdelovati na način, ki zagotavlja ustrezno varnost in zaupnost osebnih podatkov, tudi za preprečitev nedovoljenega dostopa do osebnih podatkov ali uporabe osebnih podatkov in opreme za obdelavo.

Da bi bila obdelava zakonita, bi morali biti osebni podatki obdelani na podlagi privolitve zadevnega posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali na kateri drugi zakoniti podlagi, določeni z zakonom, bodisi v tej uredbi ali drugem predpisu Unije ali države članice, kakor je navedeno v tej uredbi, vključno s potrebo po skladnosti s pravno obveznostjo, ki velja za upravljavca, ali potrebo po izvajanju pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali izvajanju ukrepov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, pred sklenitvijo pogodbe.

Kadar je v tej uredbi sklicevanje na pravno podlago ali zakonodajni ukrep, v ta namen ni nujno potreben zakonodajni akt, ki bi ga sprejel parlament, brez poseganja v zahteve v skladu z ustavnim redom zadevne države članice. Vendar bi morala biti takšna pravna podlaga ali zakonodajni ukrep jasna in natančna, njena oziroma njegova uporaba pa predvidljiva za osebe, na katere se nanašata, v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) in Evropskega sodišča za človekove pravice.

Kadar obdelava temelji na privolitvi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral biti upravljavec zmožen dokazati, da je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, privolil v dejanje obdelave. Zlasti v okviru pisne izjave o drugi zadevi bi morali zaščitni ukrepi zagotoviti, da se posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, zaveda dejstva, da daje privolitev in v kakšnem obsegu jo daje. V skladu z Direktivo Sveta 93/13/EGS¹⁰ bi moral upravljavec vnaprej pripraviti izjavo o privolitvi, ki bi morala biti v razumljivi in lahko dostopni obliki ter jasnem in preprostem jeziku in ne bi smela vsebovati nedovoljenih pogojev. Da bi posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko dal ozaveščeno privolitev, bi moral poznati vsaj identiteto upravljavca in namene obdelave osebnih podatkov. Privolitev se ne bi smela šteti za prostovoljno, če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, nima možnosti dejanske ali prostovoljne izbire ali privolitve ne more zavrniti ali preklicati brez škode.

Za zagotovitev, da je privolitev dana prostovoljno, privolitev ne bi smela biti veljavna pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v posebnem primeru, ko obstaja očitno neravnotežje med posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, in upravljavcem, zlasti kadar je upravljavec javni organ in je zato malo verjetno, da je bila privolitev dana prostovoljno v vseh okoliščinah te specifične situacije. Za privolitev se domneva, da ni dana prostovoljno, če ne dovoljuje ločene privolitve za različna dejanja obdelave osebnih podatkov, čeprav bi taka ločena privolitev bila v posameznem primeru ustrezna, ali če je izvajanje pogodbe, vključno z zagotavljanjem storitve, pogojeno s privolitvijo, čeprav za zadevno izvajanje taka privolitev ne bi bila potrebna.

Obdelava bi morala biti zakonita, kadar je potrebna v okviru pogodbe ali namena sklenitve pogodbe.

Kadar se obdelava izvaja v skladu s pravno obveznostjo, ki velja za upravljavca, ali kadar je obdelava potrebna za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, bi morala imeti obdelava podlago v pravu Unije ali pravu države članice. Ta uredba ne zahteva posebnega zakona za vsako posamezno obdelavo. Zadosten je lahko zakon, ki je podlaga za več dejanj obdelave, ki temeljijo na pravni obveznosti, ki velja za upravljavca, ali za primere, ko je obdelava potrebna za izvajanje naloge v javnem interesu ali izvrševanje javne oblasti. V pravu Unije ali pravu držav članic bi moral biti določen tudi namen obdelave. Poleg tega bi bili lahko v navedenem pravu opredeljeni splošni pogoji iz te uredbe, ki urejajo zakonitost obdelave osebnih podatkov, določena natančnejša pravila za določitev upravljavca, vrst osebnih podatkov, ki se obdelujejo, zadevnih posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, subjektov, katerim se osebni podatki lahko razkrijejo, omejitve namena, roka hranjenja in drugih ukrepov za zagotovitev zakonite in poštene obdelave. Prav tako je naloga prava Unije ali prava držav članic, da določi, ali naj bo upravljavec, ki nalogo izvaja v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, javni organ ali druga fizična ali pravna oseba, za katero velja javno pravo, ali, kadar to upravičuje javni interes, tudi v zdravstvene namene kot so javno zdravje in socialna zaščita ter upravljanje storitev zdravstvenega varstva, fizična ali pravna oseba, za katero velja zasebno pravo, kot na primer poklicno združenje.

Obdelava osebnih podatkov bi se morala prav tako šteti za zakonito, kadar je potrebna za zaščito interesa, ki je bistven za življenje posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za življenje druge fizične osebe. Obdelava osebnih podatkov na podlagi življenjskih interesov druge fizične osebe bi se načeloma lahko izvajala le, kadar obdelave ni mogoče očitno izvesti na drugi pravni podlagi. Nekatere vrste obdelave lahko služijo tako pomembnim razlogom v javnem interesu kot življenjskim interesom posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, na primer kadar je obdelava potrebna v humanitarne namene, tudi za spremljanje epidemij in njihovega širjenja ali v izrednih humanitarnih razmerah, zlasti pri naravnih nesrečah in nesrečah, ki jih povzroči človek.

Zakoniti interesi upravljavca, tudi upravljavca, ki se mu osebni podatki lahko razkrijejo, ali tretje osebe lahko predstavljajo pravno podlago za obdelavo, če ne prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, pri čemer se upoštevajo razumna pričakovanja posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, glede na njihovo razmerje do upravljavca. Tak zakoniti interes lahko na primer obstaja, kadar obstaja zadevno in ustrezno razmerje med posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, in upravljavcem, na primer kadar je tak posameznik stranka upravljavca ali dela zanj. V vsakem primeru bi bila za ugotovitev obstoja zakonitega interesa potrebna skrbna ocena, tudi glede tega, ali posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko v času zbiranja osebnih podatkov in v njegovem okviru razumno pričakuje, da se bodo ti obdelali v zadevni namen. Interesi in temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi zlasti lahko prevladali nad interesi upravljavca podatkov, kadar se osebni podatki obdelujejo v okoliščinah, ko posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, razumno ne pričakujejo nadaljnje obdelave. Glede na to, da mora zakonodajalec z zakonom določiti pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov s strani javnih organov, ta pravna podlaga ne bi smela veljati za obdelavo s strani javnih organov pri izvajanju njihovih nalog. Tudi obdelava osebnih podatkov, nujno potrebna za preprečevanje zlorab, pomeni zakoniti interes zadevnega upravljavca podatkov. Obdelava osebnih podatkov za neposredno trženje se lahko šteje za opravljeno v zakonitem interesu.

Upravljavci, ki so del povezane družbe ali institucij, povezanih z osrednjim telesom, lahko imajo zakoniti interes za posredovanje osebnih podatkov znotraj povezane družbe v notranje upravne namene, vključno z obdelavo osebnih podatkov strank ali zaposlenih. To ne vpliva na splošna načela znotraj povezane družbe glede prenosa osebnih podatkov družbi v tretji državi.

Obdelava osebnih podatkov v obsegu, nujno potrebnem in sorazmernem za zagotovitev varnosti omrežja in informacij, tj. zmožnosti omrežja ali informacijskega sistema, da na določeni ravni zaupanja prepreči slučajne dogodke ali nezakonita ali zlonamerna dejanja, ki ogrožajo dostopnost, avtentičnost, celovitost in zaupnost shranjenih ali prenesenih osebnih podatkov ter varnost s tem povezanih storitev, ki jih ponujajo ali so dostopne prek teh omrežij in sistemov, s strani javnih organov, skupin za odzivanje na računalniške grožnje, skupin za odzivanje na računalniške varnostne incidente, ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ter ponudnikov varnostnih tehnologij in storitev pomeni zakoniti interes zadevnega upravljavca podatkov. To bi lahko vključevalo na primer preprečevanje nepooblaščenega dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij, širjenja zlonamernih kod, napadov, ki povzročajo zavrnitev storitve, ter škode na računalniških in elektronskih komunikacijskih sistemih.

Obdelava osebnih podatkov za druge namene kot tiste, za katere so bili osebni podatki prvotno zbrani, bi morala biti dovoljena le, kadar je združljiva z nameni, za katere so bili osebni podatki prvotno zbrani. V takšnem primeru ni potrebna ločena pravna podlaga od tiste, na podlagi katere so bili osebni podatki zbrani. Če je obdelava potrebna za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu, se lahko naloge in nameni, za katere bi se nadaljnja obdelava morala šteti za združljivo in zakonito, določijo in opredelijo s pravom Unije ali pravom držav članic. Nadaljnja obdelava v namene arhiviranja v javnem interesu, znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene bi morala veljati za združljivo zakonito dejanje obdelave. Pravna podlaga, ki se za obdelavo osebnih podatkov določi s pravom Unije ali pravom držav članic, je lahko tudi pravna podlaga za nadaljnjo obdelavo. Za ugotovitev, ali je namen nadaljnje obdelave združljiv z namenom, za katerega so bili osebni podatki prvotno zbrani, bi moral upravljavec, potem ko je izpolnil vse zahteve glede zakonitosti prvotne obdelave, med drugim upoštevati morebitno povezavo med prvotnimi nameni in nameni načrtovane nadaljnje obdelave; okoliščine, v katerih so bili osebni podatki zbrani, zlasti razumna pričakovanja posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, o nadaljnji uporabi teh podatkov ob upoštevanju njihovega razmerja z upravljavcem; naravo osebnih podatkov; posledice načrtovane nadaljnje obdelave za te posameznike in obstoj ustreznih zaščitnih ukrepov, tako pri prvotnih kot načrtovanih nadaljnjih dejanjih obdelave.

Kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, privolil ali če obdelava temelji na pravu Unije ali pravu države članice, kar je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za varovanje zlasti pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu, bi moralo biti upravljavcu dovoljeno, da nadalje obdeluje osebne podatke, ne glede na združljivost namenov. V vsakem primeru bi bilo treba zagotoviti uporabo načel iz te uredbe in zlasti obveščanje posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, o teh drugih namenih in njegovih pravicah, tudi o pravici do ugovora. Za opozorila s strani upravljavca na morebitna kazniva dejanja ali grožnje javni varnosti in posredovanje zadevnih osebnih podatkov v posameznih primerih ali v več primerih, ki se nanašajo na isto kaznivo dejanje ali grožnje javni varnosti, pristojnemu organu bi moralo veljati, da so v zakonitem interesu, za katerega si prizadeva upravljavec. Takšno posredovanje v zakonitem interesu upravljavca ali nadaljnja obdelava osebnih podatkov pa bi morala biti prepovedana, če obdelava ni združljiva z obveznostjo varovanja pravne ali poklicne skrivnosti ali drugo zavezujočo obveznostjo varovanja skrivnosti.

Posebno varstvo si zaslužijo osebni podatki, ki so po svoji naravi posebej občutljivi z vidika temeljnih pravic in svoboščin, saj bi lahko okoliščine njihove obdelave resno ogrozile temeljne pravice in svoboščine. Ti osebni podatki bi morali vključevati osebne podatke, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, pri čemer uporaba pojma rasno poreklo v tej uredbi ne pomeni, da Unija priznava teorije, ki poskušajo dokazati obstoj različnih človeških ras. Obdelava fotografij se ne bi smela sistematično šteti za obdelavo posebnih vrst osebnih podatkov, saj spadajo v opredelitev biometričnih podatkov le, kadar so obdelane s posebnimi tehničnimi sredstvi, ki omogočajo edinstveno identifikacijo ali avtentikacijo posameznika. Takšni osebni podatki se ne bi smeli obdelovati, razen če je obdelava dovoljena v posebnih primerih iz te uredbe, pri čemer je treba upoštevati, da se lahko v pravu držav članic opredelijo posebne določbe o varstvu podatkov, s katerimi se prilagodi uporaba pravil iz te uredbe zaradi izpolnjevanja pravne obveznosti ali zaradi izvajanja naloge v javnem interesu ali izvajanja javne oblasti, dodeljene upravljavcu. Poleg posebnih zahtev za takšno obdelavo bi morala veljati splošna načela in druga pravila iz te uredbe, zlasti glede pogojev zakonite obdelave. Izrecno bi morala biti določena odstopanja od splošne prepovedi obdelave takšnih posebnih vrst osebnih podatkov, med drugim kadar posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, da izrecno privolitev, ali glede posebnih potreb, zlasti kadar se obdelava izvaja v okviru zakonitih dejavnosti nekaterih združenj ali ustanov, katerih namen je omogočiti uresničevanje temeljnih svoboščin.

Odstopanje od prepovedi obdelave posebnih vrst osebnih podatkov bi moralo biti dovoljeno tudi, kadar je določeno v pravu Unije ali pravu držav članic in so vzpostavljeni ustrezni zaščitni ukrepi, da se zaščitijo osebni podatki in druge temeljne pravice, kadar je to v javnem interesu, zlasti pri obdelavi osebnih podatkov na področju delovnega prava, prava socialnega varstva, vključno s pokojninami, ter v namene zdravstvene varnosti, spremljanja in opozarjanja, pri preprečevanju ali nadziranju nalezljivih bolezni in drugih resnih nevarnosti za zdravje. Tako odstopanje se lahko izvede v zdravstvene namene, vključno z javnim zdravjem in upravljanjem storitev zdravstvenega varstva, predvsem za zagotavljanje kakovosti in stroškovne učinkovitosti postopkov, ki se uporabljajo za reševanje zahtevkov za dajatve in storitve v sistemu zdravstvenega varstva, ali v namene arhiviranja v javnem interesu, znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene. Odstopanje bi prav tako moralo veljati za obdelavo takih osebnih podatkov, kadar je potrebna za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov v sodnem postopku ali v upravnem ali izvensodnem postopku.

Posebne vrste osebnih podatkov, ki potrebujejo višjo zaščito, bi se lahko obdelovale v namene, povezane z zdravjem, le kadar je to potrebno za doseganje teh namenov v korist posameznikov in družbe kot celote, zlasti v okviru upravljanja storitev in sistemov zdravstvenega ali socialnega varstva, vključno z obdelavo takšnih podatkov s strani uprave in osrednjih nacionalnih zdravstvenih organov zaradi nadzora kakovosti, upravljanja informacij ter splošnega nacionalnega in lokalnega nadzora sistema zdravstvenega ali socialnega varstva, ter zagotavljanja neprekinjenosti zdravstvenega ali socialnega varstva in čezmejnega zdravstvenega varstva ali zaradi zdravstvene varnosti, spremljanja in opozarjanja ali v namene arhiviranja v javnem interesu, znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene na podlagi prava Unije ali prava držav članic, ki mora izpolnjevati cilj javnega interesa, pa tudi v okviru študij v javnem interesu, ki se izvajajo na področju javnega zdravja. Zato bi bilo treba v tej uredbi ob upoštevanju posebnih potreb določiti usklajene pogoje za obdelavo posebnih vrst osebnih podatkov v zvezi z zdravjem, zlasti kadar take podatke v določene namene v zvezi z zdravjem obdelujejo osebe, za katere velja pravna obveznost varovanja poklicne skrivnosti. V pravu Unije ali pravu držav članic bi bilo treba določiti posebne in ustrezne ukrepe za zaščito temeljnih pravic in osebnih podatkov posameznikov. Države članice bi morale imeti možnost, da ohranijo ali uvedejo dodatne pogoje, tudi omejitve, glede obdelave genskih podatkov, biometričnih podatkov ali podatkov o zdravstvenem stanju. To pa ne bi smelo ovirati prostega pretoka osebnih podatkov v Uniji, kadar ti pogoji veljajo za čezmejno obdelavo takih podatkov.

Obdelava posebnih vrst osebnih podatkov je lahko potrebna iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja brez privolitve posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Za takšno obdelavo bi morali veljati ustrezni in posebni ukrepi za zaščito pravic in svoboščin posameznikov. V zvezi s tem bi bilo treba pojem javno zdravje razlagati, kakor je opredeljen v Uredbi (ES) št. 1338/2008 Evropskega parlamenta in Sveta¹¹, kjer pomeni vse elemente, povezane z zdravjem, in sicer zdravstveno stanje, vključno z obolevnostjo in invalidnostjo, determinante, ki vplivajo na zdravstveno stanje, potrebe zdravstvenega varstva, vire, namenjene zdravstvenemu varstvu, zagotavljanje in splošni dostop do zdravstvenega varstva, pa tudi izdatke in financiranje zdravstvenega varstva ter vzroke smrtnosti. Zaradi take obdelave podatkov v zvezi z zdravjem iz razlogov javnega interesa tretje osebe, kot so delodajalci ali zavarovalnice in bančne družbe, ne bi smele obdelovati osebnih podatkov v druge namene.

Poleg tega se obdelava osebnih podatkov s strani državnih organov za namen doseganja ciljev uradno priznanih verskih skupnosti, ki so določeni z ustavnim pravom ali mednarodnim javnim pravom, izvaja zaradi javnega interesa.

Kadar med volilnimi dejavnostmi delovanje demokratičnega sistema v državi članici zahteva, da politične stranke zberejo osebne podatke o političnih mnenjih ljudi, se lahko obdelava takih podatkov dovoli iz razlogov javnega interesa, če so vzpostavljeni ustrezni zaščitni ukrepi.

Če osebni podatki, ki jih obdeluje upravljavec, slednjemu ne omogočajo identifikacije posameznika, upravljavec podatkov ne bi smel biti zavezan pridobiti dodatnih informacij, da bi ugotovil identiteto posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, samo zaradi skladnosti s katero koli določbo te uredbe. Vendar pa upravljavec ne bi smel zavrniti dodatnih informacij, ki jih posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, predloži z namenom uresničevanja svojih pravic. Identifikacija bi morala vključevati digitalno identifikacijo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, denimo, z mehanizmom avtentikacije, na primer da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, uporablja isto poverilnico za prijavo na spletne storitve, ki jo ponuja upravljavec podatkov.

Načelo preglednosti zahteva, da so vse informacije, ki se nanašajo na javnost ali posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, jedrnate, lahko dostopne in lahko razumljive ter izražene v jasnem in preprostem jeziku, kjer je ustrezno pa tudi vizualno prikazane. Take informacije bi se lahko predložile v elektronski obliki, na primer na spletni strani, kadar so namenjene javnosti. To je še zlasti pomembno v primerih, kadar posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, zaradi velikega števila akterjev in tehnološke kompleksnosti težko ve in razume, ali se zbirajo osebni podatki, povezani z njim, kdo jih zbira in v kakšen namen, kot je to v primeru spletnega oglaševanja. Glede na to, da otroci potrebujejo posebno varstvo, bi morale biti vse informacije in vsa komunikacija, pri katerih se obdelava nanaša na otroka, v tako jasnem in preprostem jeziku, da ga lahko otrok zlahka razume.

Zagotoviti bi bilo treba načine za lažje uresničevanje pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, iz te uredbe, vključno z mehanizmi, s katerimi se zahtevajo in po potrebi brezplačno pridobijo zlasti dostop do osebnih podatkov in popravek ali izbris osebnih podatkov ter uresničuje pravica do ugovora. Upravljavec bi zato moral omogočiti tudi elektronsko vlaganje zahtev, zlasti kadar se osebni podatki obdelujejo z elektronskimi sredstvi. Upravljavec bi moral biti zavezan, da na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, odgovori brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje v enem mesecu in da v primeru, ko ne namerava izpolniti take zahteve, to utemelji.

Načeli poštene in pregledne obdelave zahtevata, da je treba posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, obvestiti o obstoju dejanja obdelave in njegovih namenih. Upravljavec bi moral posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotoviti vse dodatne informacije, potrebne za zagotavljanje poštene in pregledne obdelave ob upoštevanju specifičnih okoliščin in okvira obdelave osebnih podatkov. Poleg tega bi moral biti ta posameznik obveščen o obstoju oblikovanja profilov in njegovih posledicah. Kadar se osebni podatki pridobijo od posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi ga bilo treba obvestiti tudi o tem, ali je dolžan predložiti osebne podatke, in o posledicah, kadar takih podatkov ne predloži. Te informacije se lahko navedejo skupaj z uporabo standardiziranih ikon, da se na jasno razviden, razumljiv in berljiv način zagotovi smiseln pregled načrtovane obdelave. Kadar so ikone navedene v elektronski obliki, bi morale biti strojno berljive.

Posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, bi bilo treba o obdelavi osebnih podatkov v zvezi z njimi obvestiti v trenutku zbiranja podatkov od posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali, kadar se osebni podatki pridobijo iz drugega vira, v ustreznem roku odvisno od okoliščin primera. Kadar se lahko osebni podatki zakonito razkrijejo drugemu uporabniku, bi moral biti posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obveščen, ko se osebni podatki prvič razkrijejo uporabniku. Kadar namerava upravljavec obdelovati osebne podatke za namen, ki ni namen, za katerega so bili zbrani, bi moral upravljavec posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, pred tako nadaljnjo obdelavo podatkov zagotoviti informacije o tem drugem namenu in druge potrebne informacije. Kadar temu posamezniku ni mogoče sporočiti izvora osebnih podatkov zaradi uporabe različnih virov, bi mu bilo treba zagotoviti splošne informacije.

Vendar pa uvedba obveznosti zagotavljanja informacij ni nujna, kadar ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, informacije že na voljo ali kadar je shranjevanje ali razkritje osebnih podatkov izrecno določeno z zakonom ali kadar bi se zagotavljanje informacij posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, izkazalo za nemogoče ali bi vključevalo nesorazmeren napor. Primer, ko je zagotavljanje nemogoče ali bi vključevalo nesorazmeren napor, bi lahko zlasti bil, kadar se obdelava izvaja za namene arhiviranja v javnem interesu, znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene. V zvezi s tem bi se morali upoštevati število posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, starost podatkov in vsi sprejeti ustrezni zaščitni ukrepi.

Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti pravico dostopa do osebnih podatkov, ki so bili zbrani v zvezi z njim, in do enostavnega uresničevanja te pravice v razumnih časovnih presledkih, da bi se seznanil z obdelavo in preveril njeno zakonitost. To vključuje pravico posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da imajo dostop do podatkov v zvezi s svojim zdravjem, na primer podatkov v njihovi zdravstveni kartoteki, ki vključuje informacije, kot so diagnoze, izvidi preiskav, ocene lečečih zdravnikov in druga zdravljenja ali posegi. Zato bi moral vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, imeti pravico do seznanitve s sporočilom in njegove pridobitve, zlasti o namenih obdelave osebnih podatkov, po možnosti o obdobju, za katerega so osebni podatki obdelani, uporabnikih osebnih podatkov, o razlogih za morebitno avtomatsko obdelavo osebnih podatkov in, vsaj v primerih, kadar obdelava temelji na oblikovanju profilov, o posledicah take obdelave. Kadar je mogoče, bi upravljavec moral imeti možnost zagotoviti dostop na daljavo do varnega sistema, ki bi posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, omogočil neposreden dostop do njegovih osebnih podatkov. Ta pravica ne bi smela negativno vplivati na pravice ali svoboščine drugih, vključno s poslovnimi skrivnostmi ali intelektualno lastnino, ter predvsem na avtorske pravice, ki ščitijo programsko opremo. To pa ne bi smelo povzročiti, da se posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zavrne dostop do vseh informacij. Kadar upravljavec obdeluje veliko količino informacij v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral upravljavec imeti možnost, da pred zagotovitvijo informacij od tega posameznika zahteva, naj podrobno opredeli, na katere informacije ali dejavnosti obdelave se zahteva nanaša.

Upravljavec bi moral uporabiti vse razumne ukrepe za preverjanje identitete posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki in ki zahteva dostop do podatkov, zlasti v okviru spletnih storitev in spletnih identifikatorjev. Upravljavec ne bi smel hraniti osebnih podatkov samo zato, da se lahko odzove na morebitne zahteve.

Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti pravico do popravka osebnih podatkov v zvezi z njim in pravico do pozabe, kadar hramba takih podatkov krši to uredbo ali pravo Unije ali pravo države članice, ki velja za upravljavca. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti zlasti pravico do tega, da se njegovi osebni podatki izbrišejo in se ne obdelujejo več, kadar osebni podatki niso več potrebni za namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani, kadar posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, prekliče svojo privolitev ali ugovarja obdelavi osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, ali kadar obdelava njegovih osebnih podatkov kako drugače ni v skladu s to uredbo. Ta pravica je zlasti pomembna, kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, dal svojo privolitev kot otrok in se ni v celoti zavedal tveganj, povezanih z obdelavo, ter želi pozneje take osebne podatke odstraniti, zlasti z interneta. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti možnost, da to pravico uresničuje ne glede na dejstvo, da ni več otrok. Vendar bi morala biti nadaljnja hramba osebnih podatkov zakonita, če je to potrebno za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja, izpolnjevanje pravnih obveznosti, izvajanje nalog v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu, iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja, za namene arhiviranja v javnem interesu, znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene ali za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.

Za okrepitev pravice do pozabe v spletnem okolju bi bilo treba pravico do izbrisa razširiti tako, da bi zahtevali, da mora upravljavec, ki je osebne podatke dal v javnost, obvestiti upravljavce, ki take osebne podatke obdelujejo, da izbrišejo vse povezave do teh osebnih podatkov ali kopije ali ponovitve teh osebnih podatkov. Pri tem bi moral upravljavec ob upoštevanju razpoložljive tehnologije in sredstev, ki jih ima na voljo, vključno s tehničnimi ukrepi, sprejeti razumne ukrepe, da bi upravljavce, ki obdelujejo osebne podatke, obvestil o zahtevi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

Metode za omejitev obdelave osebnih podatkov bi lahko med drugim zajemale začasni prenos izbranih podatkov v drug sistem za obdelavo, preprečitev dostopnosti izbranih osebnih podatkov uporabnikom ali začasno odstranitev objavljenih podatkov s spletne strani. Pri avtomatiziranih zbirkah bi bilo treba omejitev obdelave načeloma zagotoviti s tehničnimi sredstvi na način, da se osebni podatki nadalje več ne obdelujejo in jih ni mogoče spremeniti. Dejstvo, da je obdelava osebnih podatkov omejena, bi moralo biti jasno navedeno v zbirki.

Da bi še dodatno okrepili nadzor nad lastnimi podatki, kadar se obdelava osebnih podatkov izvaja z avtomatskimi sredstvi, bi moral posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, imeti tudi možnost, da prejme osebne podatke v zvezi z njim, ki jih je posredoval upravljavcu, v strukturirani, splošno uporabljani, strojno berljivi in interoperabilni obliki in jih posreduje drugemu upravljavcu. Upravljavce podatkov bi bilo treba spodbuditi k razvoju interoperabilnih oblik, ki omogočajo prenosljivost podatkov. Ta pravica bi morala veljati, kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, te podatke zagotovil na podlagi svoje privolitve ali kadar je obdelava potrebna za izvajanje pogodbe. Ne bi pa smela veljati, kadar obdelava temelji na pravni osnovi, ki ni privolitev ali pogodba. Ta pravica se po svoji naravi ne bi smela uveljavljati zoper upravljavce, ki obdelujejo osebne podatke v okviru svojih nalog v javnem interesu. Zato ne bi smela veljati, kadar je obdelava osebnih podatkov nujna za izpolnjevanje pravne obveznosti, ki velja za upravljavca, ali izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu. Pravica posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, do posredovanja ali prejemanja osebnih podatkov v zvezi z njim ne bi smela ustvariti obveznosti za upravljavca, da mora sprejeti ali vzdrževati sisteme za obdelavo, ki so tehnično združljivi. Kadar določeni niz osebnih podatkov zadeva več kot enega posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, pravica do prejemanja osebnih podatkov ne bi smela posegati v pravice in svoboščine drugih posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, v skladu s to uredbo. Poleg tega ta pravica ne bi smela posegati v pravico posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, da zahteva izbris osebnih podatkov, in v omejitve te pravice, kakor je določeno v tej uredbi, zlasti pa ne bi smela pomeniti izbrisa osebnih podatkov, ki jih je posameznik, na katerega se ti nanašajo, zagotovil za izvajanje pogodbe, in sicer kolikor in dokler so osebni podatki potrebni za izvajanje te pogodbe. Kadar je to tehnično izvedljivo, bi posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, moral imeti pravico doseči, da se osebni podatki prenesejo neposredno od enega upravljavca k drugemu.

Kadar se lahko osebni podatki zakonito obdelujejo, ker je obdelava potrebna za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu, ali zaradi zakonitih interesov upravljavca ali tretje osebe, bi moral imeti vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, kljub temu pravico ugovarjati obdelavi katerih koli osebnih podatkov, povezanih z njegovim posebnim položajem. Upravljavec bi moral dokazati, da njegovi nujni zakoniti interesi prevladajo nad interesi ali temeljnimi pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

Kadar se osebni podatki obdelujejo za namene neposrednega trženja, bi moral imeti posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico, da taki obdelavi, bodisi prvotni ali nadaljnji, vključno z oblikovanjem profila, kolikor je povezano s takšnim neposrednim trženjem, kadar koli in brezplačno ugovarja. Posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi bilo treba na to pravico izrecno opozoriti ter jo predstaviti jasno in ločeno od katerih koli drugih informacij.

Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti pravico, da zanj ne bi veljala odločitev, ki lahko vključuje ukrep, o ocenjevanju osebnih vidikov v zvezi z njim, ki temelji zgolj na avtomatizirani obdelavi in ima pravne učinke v zvezi z njim ali podobno znatno vpliva nanj, kot so avtomatska zavrnitev spletne prošnje za posojilo ali prakse zaposlovanja prek spleta brez človekovega posredovanja. Taka obdelava vključuje oblikovanje profilov v kakršni koli obliki avtomatizirane obdelave osebnih podatkov, na podlagi katerih se ocenjujejo osebni vidiki v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, zlasti za analizo ali predvidevanje uspešnosti pri delu, ekonomskega položaja, zdravja, osebnega okusa ali interesov, zanesljivosti ali vedenja, lokacije ali gibanja, kadar ustvarja pravne učinke v zvezi z njim ali nanj podobno znatno vpliva. Sprejemanje odločitev na podlagi take obdelave, vključno z oblikovanjem profilov, pa bi moralo biti dovoljeno, kadar ga izrecno dovoljuje pravo Unije ali pravo države članice, ki velja za upravljavca, tudi za namene spremljanja in preprečevanja zlorab in davčnih utaj v skladu s predpisi, standardi in priporočili institucij Unije ali nacionalnih nadzornih teles ter zagotavljanje varnosti in zanesljivosti storitve, ki jo zagotavlja upravljavec, ali kadar je to nujno za sklepanje ali izvajanje pogodbe med posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, in upravljavcem, ali kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, v to izrecno privolil. V vsakem primeru bi morali za tako obdelavo veljati ustrezni zaščitni ukrepi, ki bi morali vključevati konkretno seznanitev posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, in pravico do osebnega posredovanja, pravico izraziti svoje stališče, pravico dobiti pojasnilo o odločitvi, ki je bila sprejeta po takem ocenjevanju, in pravico do izpodbijanja odločitve.

Taki ukrepi ne bi smeli zadevati otroka. Da bi upravljavec ob upoštevanju posebnih okoliščin in okvira, v katerih se osebni podatki obdelujejo, zagotovil pošteno in pregledno obdelavo osebnih podatkov za posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, bi moral uporabiti ustrezne matematične ali statistične postopke za oblikovanje profilov, izvajati tehnične in organizacijske ukrepe, s katerimi bi na ustrezen način zagotovil zlasti, da se dejavniki, ki povzročijo netočnost osebnih podatkov, popravijo in tveganje napak čim bolj zmanjša, zavarovati osebne podatke tako, da se upoštevajo morebitne nevarnosti, povezane z interesi in pravicami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ter preprečiti, med drugim, diskriminatorne posledice za posameznike na podlagi rasnega ali etničnega porekla, političnega mnenja, vere ali prepričanja, članstva v sindikatu, genetskega ali zdravstvenega stanja, spolne usmerjenosti, ali obdelavo, ki privede do ukrepov, ki imajo takšne posledice. Avtomatizirano sprejemanje odločitev in oblikovanje profilov na podlagi posebnih vrst osebnih podatkov bi bilo treba dovoliti le pod posebnimi pogoji.

Za samo oblikovanje profilov veljajo pravila iz te uredbe, ki urejajo obdelavo osebnih podatkov, na primer pravna podlaga za obdelavo ali načela varstva podatkov. Evropski odbor za varstvo podatkov, ustanovljen s to uredbo (v nadaljnjem besedilu: odbor), bi moral imeti možnost, da o tem izda smernice.

Omejitve glede posebnih načel in pravic do obveščenosti, dostopa in popravka ali izbrisa osebnih podatkov, pravice do prenosljivosti podatkov, pravice do ugovora, odločitev, ki temeljijo na oblikovanju profilov, sporočanja o kršitvi varstva osebnih podatkov posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, in določenih s tem povezanih obveznosti upravljavcev se lahko uvedejo s pravom Unije ali pravom držav članic, če je to v demokratični družbi potrebno in sorazmerno zaradi zaščite javne varnosti, vključno z zaščito človeškega življenja, zlasti pri odzivu na naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek, preprečevanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem, ali kršitev etike za zakonsko urejene poklice, drugih pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu Unije ali države članice, zlasti pomembnega gospodarskega ali finančnega interesa, vodenja javnih registrov iz razlogov splošnega javnega interesa, nadaljnje obdelave arhiviranih osebnih podatkov, da se zagotovijo specifične informacije v zvezi s političnim obnašanjem v nekdanjih totalitarnih državnih režimih, ali varstva posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih, vključno s socialnim varstvom, javnim zdravjem in humanitarnimi nameni. Te omejitve bi morale biti skladne z zahtevami iz Listine in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Uvesti bi bilo treba pristojnost in odgovornost upravljavca glede vsake obdelave osebnih podatkov, ki jo izvede upravljavec ali je izvedena v njegovem imenu. Upravljavec bi moral zlasti izvajati ustrezne in učinkovite ukrepe ter biti zmožen izkazati skladnost dejavnosti obdelave s to uredbo, vključno z učinkovitostjo ukrepov. Ti ukrepi bi morali upoštevati naravo, obseg, okoliščine in namene obdelave ter tveganje za pravice in svoboščine posameznikov.

Tveganje za pravice in svoboščine posameznika, ki se razlikuje po verjetnosti in resnosti, je lahko posledica obdelave osebnih podatkov, ki bi lahko povzročila fizično, premoženjsko in ali nepremoženjsko škodo, zlasti: kadar obdelava lahko privede do diskriminacije, kraje ali zlorabe identitete, finančne izgube, okrnitve ugleda, izgube zaupnosti osebnih podatkov, zaščitenih s poklicno molčečnostjo, neodobrene reverzije psevdonimizacije ali katere koli druge znatne gospodarske ali socialne škode; kadar bi bile posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, lahko odvzete pravice in svoboščine ali bi jim bilo preprečeno izvajanje nadzora nad njihovimi osebnimi podatki; kadar se obdelujejo osebni podatki, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politična mnenja, veroizpoved ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, ter obdelovanje genskih podatkov ali podatkov v zvezi z zdravjem ali podatkov v zvezi s spolnim življenjem ali kazenskimi obsodbami in prekrški ali s tem povezanimi varnostnimi ukrepi, kadar se vrednotijo osebni vidiki, zlasti analiziranje ali predvidevanje vidikov, ki zadevajo uspešnost pri delu, ekonomski položaj, zdravje, osebni okus ali interese, zanesljivost ali vedenje, lokacijo ali gibanje, da bi se ustvarili ali uporabljali osebni profili, kadar se obdelujejo osebni podatki ranljivih posameznikov, zlasti otrok; ali kadar obdelava vključuje veliko število osebnih podatkov in zadeva veliko število posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

Verjetnost in resnost tveganja za pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi bilo treba ugotavljati glede na vrsto, obseg, okoliščine in namene obdelave. Tveganje bi bilo treba oceniti na podlagi objektivne ocene, s katero se določi, ali dejanja obdelave podatkov pomenijo tveganje ali veliko tveganje.

Usmerjanje izvajanja ustreznih ukrepov in dokazovanja skladnosti s strani upravljavca ali obdelovalca, zlasti kar zadeva opredelitev tveganja, povezanega z obdelavo, njegovo oceno v smislu izvora, narave, verjetnosti in resnosti ter opredelitev najboljših praks za ublažitev tveganja, bi se lahko zagotovilo zlasti z odobrenimi kodeksi ravnanja, odobrenimi postopki potrjevanja, smernicami, ki bi jih zagotovil odbor, ali navodili pooblaščene osebe za varstvo podatkov. Odbor lahko izda tudi smernice za dejanja obdelave, za katere ni verjetno, da bi povzročila veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov, in navede, kateri ukrepi bi v takih primerih morda zadostovali za obravnavanje takega tveganja.

Zaradi varstva pravic in svoboščin posameznikov v zvezi z obdelavo osebnih podatkov je treba sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, da bi zagotovili izpolnitev zahtev iz te uredbe. Da bi upravljavec lahko izkazal skladnost s to uredbo, bi moral sprejeti notranjo ureditev in izvesti ukrepe, ki spoštujejo zlasti načeli vgrajenega in privzetega varstva podatkov. Ti ukrepi bi med drugim lahko vključevali minimizacijo obdelave osebnih podatkov, čimprejšnjo psevdonimizacijo osebnih podatkov, preglednost pri nalogah in obdelavi osebnih podatkov, omogočanje posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, da spremljajo obdelavo podatkov, in omogočanje upravljavcu, da vzpostavi in izboljša varnostne ukrepe. Pri razvoju, oblikovanju, izboru in uporabi aplikacij, storitev in produktov, ki temeljijo na obdelavi osebnih podatkov ali ki pri opravljanju svoje funkcije obdelujejo osebne podatke, bi bilo treba proizvajalce produktov, storitev in aplikacij spodbujati, da pri razvoju in oblikovanju takih produktov, storitev in aplikacij upoštevajo pravico do varstva podatkov ter ob ustreznem upoštevanju najnovejšega tehnološkega razvoja, zagotovijo, da so upravljavci in obdelovalci zmožni izpolnjevati svoje obveznosti varstva podatkov. Načeli vgrajenega in privzetega varstva podatkov bi morali biti upoštevani tudi pri javnih razpisih.

Varstvo pravic in svoboščin posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, pa tudi pristojnost in odgovornost upravljavcev in obdelovalcev, tudi v povezavi s spremljanjem in ukrepi nadzornih organov, zahtevajo jasno dodelitev odgovornosti na podlagi te uredbe, tudi kadar upravljavec namene in sredstva obdelave določi skupaj z drugimi upravljavci ali kadar je dejanje obdelave izvedeno v imenu upravljavca.

Kadar upravljavec ali obdelovalec, ki nima sedeža v Uniji, obdeluje osebne podatke posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki in ki so v Uniji, ter se dejavnosti obdelave upravljavca ali obdelovalca nanašajo na nudenje blaga ali storitev takim posameznikom v Uniji, ne glede na to, ali je potrebno plačilo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali na spremljanje njihovega vedenja, kolikor njihovo vedenje poteka v Uniji, bi moral upravljavec ali obdelovalec imenovati predstavnika, razen če je obdelava občasna, ne vključuje obsežne obdelave posebnih vrst osebnih podatkov ali obdelave osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški ter ob upoštevanju njene narave, okoliščin, obsega in namenov ni verjetno, da bi pomenila tveganje za pravice in svoboščine posameznikov, ali če je upravljavec ali obdelovalec javni organ ali telo. Predstavnik bi moral delovati v imenu upravljavca ali obdelovalca, nanj pa se lahko obrne kateri koli nadzorni organ. Predstavnik bi moral biti izrecno imenovan s pisnim pooblastilom upravljavca ali obdelovalca, da lahko deluje v njegovem imenu v zvezi z njegovimi obveznostmi v skladu s to uredbo. Imenovanje takega predstavnika ne vpliva na pristojnost ali odgovornost upravljavca ali obdelovalca v skladu s to uredbo. Tak predstavnik bi moral opravljati svoje naloge v skladu s pooblastilom, ki mu ga podeli upravljavec ali obdelovalec, vključno s sodelovanjem s pristojnimi nadzornimi organi v zvezi s katerim koli dejanjem, sprejetim za zagotavljanje skladnosti s to uredbo. Za imenovanega predstavnika bi morali v primeru neskladnosti upravljavca ali obdelovalca veljati izvršilni postopki.

Za zagotovitev skladnosti z zahtevami iz te uredbe v zvezi z obdelavo, ki jo opravi obdelovalec v imenu upravljavca, bi moral upravljavec dejavnosti obdelave zaupati samo tistim obdelovalcem, ki zagotavljajo zadostna jamstva, zlasti v smislu strokovnega znanja, zanesljivosti in virov za izvajanje tehničnih in organizacijskih ukrepov, ki bodo izpolnili zahteve iz te uredbe, vključno za varnost obdelave. Zavezanost obdelovalca k odobrenemu kodeksu ravnanja ali odobrenemu mehanizmu potrjevanja se lahko uporabi kot element za izkazovanje izpolnjevanja obveznosti upravljavca. Obdelavo s strani obdelovalca bi morala urejati pogodba ali drug pravni akt v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki bi določal obveznosti obdelovalca do upravljavca ter določal vsebino in trajanje obdelave, naravo in namene obdelave, vrsto osebnih podatkov in kategorije posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ob upoštevanju posebnih nalog in odgovornosti obdelovalca v okviru obdelave, ki jo izvaja, in tveganje za pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Upravljavec in obdelovalec se lahko odločita za uporabo individualne pogodbe ali standardnih pogodbenih določil, ki jih sprejme bodisi neposredno Komisija bodisi nadzorni organ v skladu z mehanizmom za skladnost, nato pa jih sprejme Komisija. Po zaključku obdelave v imenu upravljavca bi moral obdelovalec v skladu z odločitvijo upravljavca vrniti ali izbrisati osebne podatke, razen v primeru zahteve za shranitev osebnih podatkov v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za obdelovalca.

Za dokaz skladnosti s to uredbo bi moral upravljavec ali obdelovalec hraniti evidence o dejavnostih obdelave, za katere je odgovoren. Vsak upravljavec in obdelovalec bi moral biti zavezan k sodelovanju z nadzornimi organi in na zahtevo omogočiti dostop do teh evidenc, da bi bile tako lahko namenjene spremljanju dejanj obdelave.

Za ohranitev varnosti in preprečitev obdelave, ki bi pomenila kršitev te uredbe, bi moral upravljavec ali obdelovalec oceniti tveganje, povezano z obdelavo, in izvesti ukrepe za ublažitev tega tveganja, na primer šifriranje. Ti ukrepi bi morali zagotavljati ustrezno raven varnosti, vključno z zaupnostjo, ob upoštevanju najnovejšega tehnološkega razvoja in stroškov izvajanja glede na tveganja in naravo osebnih podatkov, ki jih je treba varovati. Pri oceni tveganja v zvezi z varstvom podatkov bi bilo treba pozornost posvetiti tveganjem, ki jih pomeni obdelava osebnih podatkov, kot so nenamerno ali nezakonito uničenje, izguba, sprememba, nepooblaščeno razkritje ali dostop do osebnih podatkov, ki so poslani, shranjeni ali kako drugače obdelani, kar lahko zlasti povzroči fizično, premoženjsko ali nepremoženjsko škodo.

Za povečanje skladnosti s to uredbo, kadar bodo dejanja obdelave verjetno povzročila veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov, bi moral biti upravljavec odgovoren za izvedbo ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov, da bi ocenili predvsem izvor, naravo, posebnost in resnost tega tveganja. Rezultat ocene bi bilo treba upoštevati pri določitvi ustreznih ukrepov, ki jih je treba sprejeti, da bi dokazali, da je obdelava osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Kadar se na podlagi ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov ugotovi, da dejanja obdelave predstavljajo veliko tveganje, ki ga upravljavec ne more ublažiti z ustreznimi ukrepi v smislu razpoložljive tehnologije in stroškov izvajanja, bi se bilo treba pred obdelavo posvetovati z nadzornim organom.

Kršitev varnosti osebnih podatkov lahko, če se ne obravnava ustrezno in pravočasno, zadevnim posameznikom povzroči fizično, premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, kot je izguba nadzora nad njihovimi osebnimi podatki ali omejitev njihovih pravic, diskriminacija, kraja ali zloraba identitete, finančna izguba, neodobrena reverzija psevdonimizacije, okrnitev ugleda, izguba zaupnosti osebnih podatkov, zaščitenih s poklicno skrivnostjo, ali katera koli druga znatna gospodarska ali socialna škoda. V primeru kršitve varnosti osebnih podatkov bi moral upravljavec zato o njej obvestiti nadzorni organ brez nepotrebnega odlašanja in po možnosti najpozneje v 72 urah po seznanitvi s kršitvijo, razen če lahko upravljavec v skladu z načelom odgovornosti dokaže, da ni verjetno, da bi kršitev varstva osebnih podatkov ogrožala pravice in svoboščine posameznikov. Kadar ni mogoče obvestiti v 72 urah, bi bilo treba obvestilu priložiti razloge za zamudo, informacije pa se lahko zagotovijo postopoma in brez nadaljnjega nepotrebnega odlašanja.

Upravljavec bi moral posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, brez nepotrebnega odlašanja obvestiti o kršitvi varstva osebnih podatkov, kadar je verjetno, da bi ta kršitev varstva osebnih podatkov lahko povzročila veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznika, da bi se ta lahko ustrezno zavaroval. Sporočilo bi moralo vsebovati opis narave kršitve varstva osebnih podatkov in priporočila za zadevnega posameznika za ublažitev morebitnih škodljivih učinkov. Posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, bi morali prejeti tako sporočilo, kakor hitro je to razumno mogoče in v tesnem sodelovanju z nadzornim organom ter ob upoštevanju smernic, ki jih je podal nadzorni organ ali drugi ustrezni organi, kot so organi za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj. Potreba po ublažitvi neposrednega tveganja nastanka škode bi na primer terjala takojšnjo sporočilo posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, potreba po izvajanju ustreznih ukrepov zoper nadaljnje ali podobne kršitve varnosti osebnih podatkov pa bi lahko upravičila daljši rok za sporočilo.

Preveriti bi bilo treba, ali so bili izvedeni vsi ustrezni tehnološki zaščitni in organizacijski ukrepi, da bi takoj ugotovili, ali je prišlo do kršitve varstva osebnih podatkov, ter o tem nemudoma obvestili nadzorni organ in posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Dejstvo, ali je bilo obvestilo poslano nemudoma, bi bilo treba ugotoviti ob upoštevanju zlasti narave in teže kršitve varstva osebnih podatkov ter njenih posledic in škodljivih učinkov za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Na podlagi takšnega obvestila lahko nadzorni organ ukrepa v skladu s svojimi nalogami in pristojnostmi, določenimi v tej uredbi.

Pri določanju podrobnih pravil o obliki zapisa in postopkih, ki se uporabljajo za obvestilo o kršitvi varstva osebnih podatkov, bi bilo treba ustrezno upoštevati okoliščine kršitve, vključno s tem, ali so bili osebni podatki zaščiteni z ustreznimi tehničnimi zaščitnimi ukrepi, ki učinkovito zmanjšujejo verjetnost zlorabe identitete ali drugih oblik zlorabe. Poleg tega bi bilo treba pri takih pravilih in postopkih upoštevati zakoniti interes organov kazenskega pregona, kadar bi zgodnje razkritje lahko po nepotrebnem oviralo preiskavo okoliščin kršitve varstva osebnih podatkov.

Direktiva 95/46/ES je določala splošno obveznost glede obveščanja nadzornih organov o obdelavi osebnih podatkov. Ta obveznost prinaša administrativna in finančna bremena, ni pa v vseh primerih pripomogla k izboljšanju varstva osebnih podatkov. Zato bi bilo treba take nerazlikovalne splošne obveznosti obveščanja odpraviti ter nadomestiti z učinkovitimi postopki in mehanizmi, ki se namesto tega osredotočajo na tiste vrste dejanj obdelave, ki zaradi svoje narave, obsega, okoliščin in namenov verjetno povzročajo veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov. Take vrste dejanj obdelave so lahko tiste, ki zlasti vključujejo uporabo novih tehnologij ali ki so nove in zanje upravljavec še ni izvedel ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov ali postanejo potrebne zaradi časa, ki je pretekel od prvotne obdelave.

V takih primerih bi moral upravljavec pred obdelavo izvesti oceno učinka v zvezi z varstvom podatkov, da bi se ocenili posebna verjetnost in resnost velikega tveganja, pri čemer bi upoštevali naravo, obseg, okoliščine in namene obdelave ter izvor tveganja. Ta ocena učinka pa bi morala obsegati zlasti ukrepe, zaščitne ukrepe in mehanizme, ki so načrtovani za ublažitev tega tveganja, zagotavljanje varstva osebnih podatkov in dokazovanje skladnosti s to uredbo.

To bi moralo veljati zlasti za obsežna dejanja obdelave, ki so namenjena obdelavi precejšnje količine osebnih podatkov na regionalni, nacionalni ali nadnacionalni ravni in bi lahko vplivali na veliko število posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ter za katere je verjetno, da bodo povzročila veliko tveganje, na primer zaradi njihove občutljivosti, kadar se v skladu z doseženo stopnjo tehnološkega znanja uporablja nova tehnologija v velikem obsegu, ter tudi za druga dejanja obdelave, ki povzročajo veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zlasti kadar ta dejanja posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, otežijo uresničevanje njihovih pravic. Oceno učinka v zvezi z varstvom podatkov bi bilo treba izvesti tudi, kadar se osebni podatki obdelujejo za sprejemanje odločitev v zvezi z določenimi posamezniki po kakršnem koli sistematičnem in obsežnem vrednotenju osebnih vidikov v zvezi s posamezniki na podlagi oblikovanja profilov teh podatkov ali po obdelavi posebnih vrst osebnih podatkov, biometričnih podatkov ali podatkov o kazenskih obsodbah in prekrških ali s tem povezanih varnostnih ukrepih. Ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov se zahteva tudi za spremljanje javno dostopnih območij v velikem obsegu, zlasti z uporabo optično-elektronskih naprav, ali za katera koli druga dejanja, za katera pristojni nadzorni organ meni, da bo obdelava verjetno povzročila veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zlasti ker tem posameznikom preprečujejo uresničevanje pravice ali uporabo storitve ali pogodbe ali ker se sistematično izvajajo v velikem obsegu. Obdelava osebnih podatkov se ne bi smela šteti kot obdelava v velikem obsegu, če gre za obdelavo osebnih podatkov pacientov ali strank s strani posameznega zdravnika,drugega zdravstvenega delavca ali odvetnika. V takih primerih ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov ne bi smela biti obvezna.

V nekaterih okoliščinah je razumno in gospodarno, da je predmet ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov obširnejši in ne obsega samo enega projekta, na primer kadar nameravajo javni organi ali telesa vzpostaviti skupno platformo za uporabo ali obdelavo ali kadar namerava več upravljavcev uvesti skupno okolje za uporabo ali obdelavo v celotnem industrijskem sektorju ali njegovem delu ali za horizontalno dejavnost v široki rabi.

V okviru sprejetja prava držav članic, na katerem temelji opravljanje nalog javnega organa ali telesa in ki ureja zadevne posebna dejanja obdelave ali nize dejanj, lahko države članice menijo, da je treba tako oceno opraviti pred dejavnostmi obdelave.

Kadar ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov pokaže, da bi zaradi neobstoječih zaščitnih ukrepov, varnostnih ukrepov in mehanizmov za ublažitev tveganja obdelava povzročila veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov, in upravljavec meni, da tveganja ni mogoče ublažiti z razumnimi sredstvi v smislu razpoložljivih tehnologij in stroškov izvajanja, bi moralo biti pred začetkom dejavnosti obdelave opravljeno posvetovanje z nadzornim organom. Za tako veliko tveganje je verjetno, da izhaja iz določenih vrst obdelave ter določenega obsega in pogostosti obdelave, kar lahko povzroči tudi škodo za pravice in svoboščine posameznika ali poseg vanje. Nadzorni organ bi se moral na zahtevo po posvetovanju odzvati v določenem obdobju. Vendar odsotnost odziva nadzornega organa v tem obdobju ne bi smela posegati v kakršno koli posredovanje tega organa v skladu z njegovimi nalogami in pooblastili iz te uredbe, vključno s pooblastilom za prepoved dejanj obdelave. Rezultat ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov, ki se izvede v zvezi z zadevno obdelavo, se lahko kot del tega postopka posvetovanja predloži nadzornemu organu, zlasti ukrepi, ki so predvideni za ublažitev tveganja za pravice in svoboščine posameznikov.

Obdelovalec bi moral upravljavcu po potrebi in na zahtevo pomagati pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz izvedbe ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov in predhodnega posvetovanja z nadzornim organom.

Prav tako bi bilo treba opraviti posvetovanje z nadzornim organom pri oblikovanju zakonodajnega ali regulativnega ukrepa o obdelavi osebnih podatkov, da bi zagotovili skladnost načrtovane obdelave s to uredbo in zlasti ublažili tveganje za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

Kadar obdelavo izvaja javni organ, razen sodišč ali neodvisnih pravosodnih organov, kadar delujejo kot sodni organi, ali kadar v zasebnem sektorju obdelavo izvaja upravljavec, katerega temeljne dejavnosti obsegajo dejanja obdelave, ki zahtevajo obsežno redno in sistematično spremljanje posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ali kadar temeljne dejavnosti upravljavca ali obdelovalca zajemajo obsežno obdelavo posebnih vrst osebnih podatkov in podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški, bi morala upravljavcu ali obdelovalcu pri spremljanju notranje skladnosti s to uredbo pomagati oseba s strokovnim znanjem s področja prava o varstvu podatkov in poznavanjem zadevnih praks. V zasebnem sektorju se temeljne dejavnosti upravljavca nanašajo na njegove osnovne dejavnosti in ne na obdelavo osebnih podatkov kot postranske dejavnosti. Določiti bi bilo treba stopnjo potrebnega strokovnega znanja, zlasti glede na izvedena dejanja obdelave podatkov in varstvo, ki je potrebno pri osebnih podatkih, obdelanih s strani upravljavca ali obdelovalca. Taka pooblaščena oseba za varstvo podatkov bi morala svoje dolžnosti in naloge izvajati neodvisno, ne glede na to, ali je pri upravljavcu zaposlena ali ne.

Združenja ali druga telesa, ki predstavljajo vrste upravljavcev ali obdelovalcev, bi bilo treba spodbujati, da v okviru omejitev iz te uredbe in ob upoštevanju posebnih značilnosti obdelave, ki se izvaja na nekaterih področjih, ter posebnih potreb mikro, malih in srednjih podjetij, pripravijo kodekse ravnanja za pospeševanje učinkovite uporabe te uredbe. S takimi kodeksi ravnanja bi lahko določili obveznosti upravljavcev in obdelovalcev ob upoštevanju tveganja za pravice in svoboščine posameznikov, ki bo verjetno izhajalo iz obdelave.

Pri oblikovanju kodeksov ravnanja ali pri njihovem spreminjanju ali razširjanju bi se morala združenja in druga telesa, ki predstavljajo vrste upravljavcev ali obdelovalcev, posvetovati z zadevnimi deležniki, po možnosti tudi s posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, ter upoštevati prejete prispevke in izražena stališča v odziv na taka posvetovanja.

Za povečanje preglednosti in skladnosti s to uredbo bi bilo treba spodbujati uvedbo mehanizmov potrjevanja ter pečatov in označb za varstvo podatkov, ki bi posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, omogočili, da hitro ocenijo raven varstva podatkov zadevnih proizvodov in storitev.

Prenosi osebnih podatkov v države zunaj Unije in mednarodne organizacije ter iz njih so potrebni za razvoj mednarodne trgovine in mednarodnega sodelovanja. Povečanje takih prenosov je prineslo nove izzive in skrbi glede varstva osebnih podatkov. Vendar kadar se osebni podatki prenašajo iz Unije upravljavcem, obdelovalcem ali drugim uporabnikom v tretjih državah ali mednarodnim organizacijam, raven varstva posameznikov, ki jo v Uniji zagotavlja ta uredba, ne bi smela biti ogrožena, vključno v primeru nadaljnjih prenosov osebnih podatkov iz tretje države ali mednarodne organizacije upravljavcem, obdelovalcem v isti ali drugi tretji državi ali mednarodni organizaciji. V vsakem primeru se lahko prenosi v tretje države in mednarodne organizacije izvajajo samo v popolni skladnosti s to uredbo. Prenos bi se lahko izvedel le, če upravljavec ali obdelovalec v skladu z drugimi določbami te uredbe izpolnjuje pogoje iz določb te uredbe v zvezi s prenosom podatkov v tretje države ali mednarodne organizacije.

Ta uredba ne posega v mednarodne sporazume, ki so sklenjeni med Unijo in tretjimi državami ter urejajo prenos osebnih podatkov, vključno z ustreznimi zaščitnimi ukrepi za posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki. Države članice lahko sklepajo mednarodne sporazume, ki vključujejo prenos osebnih podatkov v tretje države ali mednarodne organizacije, če taki sporazumi ne vplivajo na to uredbo ali katere koli druge določbe prava Unije in vključujejo ustrezno raven varstva temeljnih pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

Komisija lahko sklene – z učinkom za celotno Unijo –, da tretja država. ozemlje ali določeni sektor v tretji državi ali mednarodna organizacija nudi ustrezno raven varstva podatkov, s čimer zagotavlja pravno varnost in enotnost po vsej Uniji v zvezi s tretjo državo ali mednarodno organizacijo, za katero velja, da zagotavlja takšno raven varstva. V takih primerih se lahko prenosi osebnih podatkov v to tretjo državo ali mednarodno organizacijo opravijo brez potrebe po pridobitvi dodatnega dovoljenja. Komisija lahko, potem ko tretjo državo ali mednarodno organizacijo obvesti in ji predloži celotno izjavo z navedbo razlogov, takšno odločitev tudi prekliče

Komisija bi morala v skladu s temeljnimi vrednotami, na katerih temelji Unija, zlasti z varstvom človekovih pravic, v svoji oceni tretje države ali ozemlja ali določenega sektorja v tretji državi upoštevati, v kolikšni meri posamezna tretja država spoštuje načelo pravne države, dostop do pravnega varstva, pa tudi mednarodna pravila in standarde na področju človekovih pravic ter svojo splošno in področno zakonodajo, med drugim zakonodajo na področju javne varnosti, obrambe, nacionalne varnosti ter javnega reda in kazenskega prava. Pri sprejetju sklepa o ustreznosti glede ozemlja ali določenega sektorja v tretji državi bi bilo treba upoštevati jasna in objektivna merila, kot so posebne dejavnosti obdelave ter področje uporabe veljavnih pravnih standardov in veljavne zakonodaje v tretji državi. Tretja država bi morala nuditi jamstva, ki zagotavljajo ustrezno raven varstva, ki je v osnovi enakovredna tisti, zagotovljeni v Uniji, zlasti kadar se osebni podatki obdelujejo v enem ali več določenih sektorjih. Zlasti bi morala zagotavljati učinkovit neodvisen nadzor varstva podatkov ter mehanizme sodelovanja z organi za varstvo podatkov držav članic, posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, pa bi morali imeti učinkovite in izvršljive pravice ter dostop do učinkovitega upravnega in sodnega varstva.

Poleg mednarodnih zavez, ki jih sprejme tretja država ali mednarodna organizacija, bi morala Komisija upoštevati tudi obveznosti, ki izhajajo iz sodelovanja tretje države ali mednarodne organizacije v večstranskih ali regionalnih sistemih, zlasti v povezavi z varstvom osebnih podatkov, ter izvajanje takih obveznosti. Upoštevati bi bilo treba zlasti pristop tretje države h Konvenciji Sveta Evrope z dne 28. januarja 1981 o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov in Dodatnemu protokolu h Konvenciji. Pri oceni ravni varstva v tretjih državah ali mednarodnih organizacijah bi se Komisija morala posvetovati z odborom.

Komisija bi morala spremljati delovanje sklepov o ravni varstva v tretji državi, na ozemlju ali v določenem sektorju v tretji državi ali mednarodni organizaciji, in spremljati delovanje odločitev, sprejetih na podlagi člena 25(6) ali člena 26(4) Direktive 95/46/ES. V svojih sklepih o ustreznosti bi morala Komisija zagotoviti mehanizem za redno pregledovanje njihovega delovanja. Te redne preglede bi bilo treba izvajati v posvetovanju z zadevno tretjo državo ali mednarodno organizacijo ter hkrati upoštevati vsa ustrezna dogajanja v tretji državi ali mednarodni organizaciji. Komisija bi morala za namene spremljanja in izvajanja rednih pregledov upoštevati stališča in ugotovitve Evropskega parlamenta in Sveta ter drugih ustreznih organov in virov. Komisija bi morala v razumnem roku oceniti delovanje navedenih sklepov in o zadevnih ugotovitvah poročati odboru v smislu Uredbe (EU) št. 182/2001 Evropskega parlamenta in Sveta¹², kakor je ustanovljen s to uredbo, Evropskemu parlamentu in Svetu.

Komisija lahko ugotovi, da tretja država, ozemlje ali določen sektor v tretji državi ali mednarodna organizacija ne zagotavlja več ustrezne ravni varstva podatkov. Posledično bi se moral prenos osebnih podatkov v to tretjo državo ali mednarodno organizacijo prepovedati, razen če so izpolnjene zahteve iz te uredbe v zvezi s prenosi ob upoštevanju ustreznih zaščitnih ukrepov, vključno z zavezujočimi poslovnimi pravili in odstopanji za posebne primere. V takem primeru bi moralo biti predvideno posvetovanje med Komisijo in takimi tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami. Komisija bi morala tretjo državo ali mednarodno organizacijo pravočasno obvestiti o zadevnih razlogih in z njo začeti posvetovanja za izboljšanje stanja.

Če sklep o ustreznosti ni sprejet, bi moral upravljavec ali obdelovalec sprejeti ukrepe, na podlagi katerih pomanjkanje varstva podatkov v tretji državi nadomestijo z ustreznimi zaščitnimi ukrepi za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Taki ustrezni zaščitni ukrepi so lahko sestavljeni iz uporabe zavezujočih poslovnih pravil, standardnih določil Komisije o varstvu podatkov, standardnih določil nadzornega organa o varstvu podatkov ali pogodbenih določil, ki jih je odobril nadzorni organ. S temi zaščitnimi ukrepi bi bilo treba zagotoviti skladnost z zahtevami glede varstva podatkov in pravicami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ki ustrezajo obdelavi znotraj Unije, vključno z razpoložljivostjo izvršljivih pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, in učinkovitih pravnih sredstev, tudi pravico do učinkovitega upravnega ali sodnega varstva ali odškodnine, v Uniji ali tretji državi. Nanašati bi se morali zlasti na skladnost s splošnimi načeli v zvezi z obdelavo osebnih podatkov ter načeli vgrajenega in prevzetega varstva podatkov. Prenose z javnimi organi ali telesi v tretjih državah oziroma z mednarodnimi organizacijami z ustreznimi nalogami ali funkcijami lahko opravijo tudi javni organi ali telesa, tudi na podlagi določb, ki se vključijo v upravne dogovore, kot je memorandum o soglasju, s katerimi se zagotavljajo izvršljive in učinkovite pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Kadar so zaščitni ukrepi določeni v upravnih dogovorih, ki niso pravno zavezujoči, bi bilo treba pridobiti dovoljenje pristojnega nadzornega organa.

Možnost, ki jo ima upravljavec ali obdelovalec glede uporabe standardnih določil Komisije ali nadzornega organa o varstvu podatkov, upravljavcem ali obdelovalcem ne bi smela preprečiti niti, da standardna določila o varstvu podatkov vključijo v obsežnejšo pogodbo, kot je pogodba med obdelovalcem in drugim obdelovalcem, niti da dodajo druga določila ali dodatne zaščitne ukrepe, če ti neposredno ali posredno ne nasprotujejo standardnim pogodbenim določilom Komisije ali nadzornega organa ali posegajo v temeljne pravice ali svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Upravljavce in obdelovalce bi bilo treba spodbujati, da vzpostavijo dodatne zaščitne ukrepe s pomočjo pogodbenih obveznosti, ki bi dopolnjevale standardna zaščitna določila.

Povezana družba ali skupina podjetij, ki opravljajo skupno gospodarsko dejavnost, bi morala imeti možnost, da za svoje mednarodne prenose iz Unije v organizacije znotraj iste povezane družbe ali skupine podjetij, ki opravljajo skupno gospodarsko dejavnost, uporabijo odobrena zavezujoča poslovna pravila, če ta poslovna pravila zajemajo vsa bistvena načela in izvršljive pravice za zagotavljanje ustreznih zaščitnih ukrepov za prenose ali niz prenosov osebnih podatkov.

Predvidena bi morala biti možnost prenosov v določenih okoliščinah, kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, dal svojo izrecno privolitev, kadar je prenos občasen in potreben zaradi pogodbe ali pravnega zahtevka, ne glede na to, ali gre za sodni postopek ali upravni ali kateri koli izvensodni postopek, vključno s postopki pred regulativnimi organi. Možnost prenosov bi morala biti predvidena tudi, kadar to zahtevajo pomembni razlogi v javnem interesu, določeni s pravom Unije ali pravom držav članic, ali kadar je prenos izveden iz registra, vzpostavljenega z zakonom in namenjenega vpogledu javnosti ali oseb z zakonitim interesom. V slednjem primeru tak prenos ne bi smel vključevati celotnih osebnih podatkov ali celotnih vrst podatkov, ki jih vsebuje register, in kadar je register namenjen vpogledu oseb, ki imajo zakoniti interes, bi bilo treba prenos opraviti samo na zahtevo teh oseb ali če bodo te osebe uporabniki, pri čemer je treba v celoti upoštevati interese in temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

Ta odstopanja bi se morala uporabljati zlasti za prenose podatkov, ki so zahtevani in potrebni zaradi pomembnih razlogov javnega interesa, kot v primeru mednarodne izmenjave podatkov med organi za varstvo konkurence, davčnimi ali carinskimi upravami, med finančnimi nadzornimi organi, med službami, pristojnimi za zadeve na področju socialne varnosti ali javnega zdravstva, denimo v primeru sledenja stikov za nalezljive bolezni ali zaradi zmanjšanja in/ali odprave uporabe nedovoljenih poživil v športu. Prenos osebnih podatkov bi moral prav tako veljati za zakonitega, kadar je treba zaščititi ključni interes posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali interese življenjskega pomena za druge osebe, vključno s telesno nedotakljivostjo ali življenjem, če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni sposoben dati privolitve. Če sklepa o ustreznosti ni, se lahko v pravu Unije ali pravu držav članic zaradi pomembnih razlogov javnega interesa izrecno določijo omejitve prenosa posebnih kategorij podatkov v tretjo državo ali mednarodno organizacijo. Države članice bi morale o takšnih določbah uradno obvestiti Komisijo. Vsak prenos osebnih podatkov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki in ki fizično ali pravno ni sposoben dati privolitve, mednarodni humanitarni organizaciji, ki se opravi z namenom izvajanja naloge v skladu z Ženevskimi konvencijami ali za skladnost z mednarodnim humanitarnim pravom, ki se uporablja za oborožene spore, bi se lahko štel za potrebnega, če je v pomembnem javnem interesu ali življenjskega interesa za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

Prenosi, ki jih je mogoče obravnavati kot neponavljajoče in se nanašajo le na omejeno število posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, bi lahko bili mogoči tudi zaradi nujnih zakonitih interesov upravljavca, kadar nad takimi interesi ne prevladajo interesi ali pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, in če je upravljavec ocenil vse okoliščine, povezane s prenosom podatkov. Upravljavec bi moral posebno pozornost nameniti naravi osebnih podatkov, namenu in trajanju predlaganega dejanja ali dejanj obdelave ter razmeram v državi izvora, tretji državi in končni namembni državi in določiti ustrezno zaščito za varstvo temeljnih pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi njihovih osebnih podatkov. Taki prenosi naj bi bili mogoči le v preostalih primerih, kadar ni mogoče uporabiti nobenih drugih podlag za prenos. Pri obdelavi v znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene bi bilo treba upoštevati legitimna pričakovanja družbe po obsežnejšem znanju. Upravljavec bi moral o prenosu obvestiti nadzorni organ in posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

V vsakem primeru bi moral upravljavec ali obdelovalec, če Komisija ni sprejela sklepa o ustrezni ravni varstva podatkov v tretji državi, uporabiti rešitve, ki posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, zagotavljajo izvršljive in učinkovite pravice glede obdelave njihovih podatkov v Uniji po prenosu teh podatkov, tako da lahko še vedno uresničujejo temeljne pravice in zaščitne ukrepe.

Nekatere tretje države sprejemajo zakone, predpise in druge pravne akte, ki neposredno urejajo dejavnosti obdelave fizičnih in pravnih oseb v pristojnosti držav članic. To lahko vključuje sodbe sodišč ali odločbe upravnih organov tretjih držav, ki od upravljavca ali obdelovalca zahtevajo prenos ali razkritje osebnih podatkov, in ki ne temeljijo na mednarodnem sporazumu, kot je pogodba o medsebojni pravni pomoči, sklenjenem med tretjo državo prosilko in Unijo ali državo članico. Zunajozemeljska uporaba teh zakonov, predpisov in drugih pravnih aktov lahko krši mednarodno pravo in ovira doseganje varstva posameznikov, ki ga v Uniji zagotavlja ta uredba. Prenosi bi smeli biti dovoljeni samo, kadar so izpolnjeni pogoji iz te uredbe za prenos v tretje države. To je lahko med drugim v primeru, kadar je razkritje potrebno zaradi pomembnega javnega interesa, priznanega s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca.

Pri čezmejnem prenosu osebnih podatkov zunaj Unije se lahko poveča tveganje v zvezi z zmožnostjo posameznikov za uresničevanje pravic do varstva podatkov, zlasti da se zaščitijo pred nezakonito uporabo ali razkritjem navedenih podatkov. Hkrati lahko nadzorni organi ugotovijo, da ne morejo obravnavati pritožb ali izvesti preiskav v zvezi z dejavnostmi zunaj svojih meja. Njihova prizadevanja za čezmejno sodelovanje lahko ovirajo tudi nezadostna pooblastila za preprečevanje kršitev ali njihovo odpravo, neskladne pravne ureditve in praktične ovire, na primer omejitev virov. Zato je treba spodbujati tesnejše sodelovanje med nadzornimi organi za varstvo podatkov, da bi jim pomagali izmenjavati informacije in izvajati preiskave s tujimi nadzornimi organi za varstvo podatkov. Komisija in nadzorni organi bi morali za namene oblikovanja mednarodnih mehanizmov za sodelovanje, s katerimi bi olajšali in zagotavljali mednarodno medsebojno pomoč za izvrševanje zakonodaje za zaščito osebnih podatkov, izmenjevati informacije in sodelovati pri dejavnostih, povezanih z izvajanjem svojih pooblastil, s pristojnimi organi v tretjih državah, in sicer na podlagi vzajemnosti in v skladu s to uredbo.

Ustanovitev nadzornih organov v državah članicah, ki so pooblaščeni, da svoje naloge in pooblastila izvajajo popolnoma neodvisno, je bistven del varstva posameznikov pri obdelavi njihovih osebnih podatkov. Zaradi umestitve v njihovo ustavno, organizacijsko in upravno strukturo bi države članice morale imeti možnost ustanoviti več kot en nadzorni organ..

Neodvisnost nadzornih organov ne bi smela pomeniti, da ti organi ne morejo biti predmet nadzornih ali spremljevalnih mehanizmov v zvezi z njihovimi finančnimi odhodki ali sodnimi presojami.

Kadar država članica ustanovi več nadzornih organov, bi morala z zakonom vzpostaviti mehanizme za zagotavljanje učinkovite udeležbe teh nadzornih organov v mehanizmu za skladnost. Za zagotovitev hitrega in neoviranega sodelovanja z drugimi nadzornimi organi, odborom in Komisijo bi morala ta država članica imenovati zlasti nadzorni organ, ki deluje kot enotna kontaktna točka za učinkovito udeležbo teh organov v mehanizmu.

Vsak nadzorni organ bi moral imeti finančne in človeške vire, prostore in infrastrukturo, ki jih potrebuje za učinkovito opravljanje svojih nalog, tudi tistih, ki se nanašajo na medsebojno pomoč in sodelovanje z drugimi nadzornimi organi v Uniji. Vsak nadzorni organ bi moral imeti ločen, javni letni proračun, ki je lahko del splošnega državnega ali nacionalnega proračuna.

Vsaka država članica bi morala z zakonom predpisati splošne pogoje za člana ali člane nadzornega organa, ki bi morali zlasti zagotoviti, da te člane v preglednem postopku imenuje bodisi parlament, vlada ali voditelj države članice na podlagi predloga vlade, člana vlade, parlamenta ali njegovega dela ali pa neodvisno telo, pooblaščeno v skladu s pravom države članice. Da bi zagotovili neodvisnost nadzornega organa, bi morali član ali člani delovati neoporečno, se vzdržati vsakega delovanja, ki ni združljivo z njihovimi nalogami, in se v času svojega mandata ne bi smeli ukvarjati z nobenim nezdružljivim delom, bodisi profitnim bodisi neprofitnim. Nadzorni organ bi moral imeti svoje osebje, ki ga izbere nadzorni organ ali neodvisno telo, ustanovljeno s pravom države članice, in ki bi ga morali usmerjati izključno član oziroma člani nadzornega organa.

Vsak nadzorni organ bi moral biti na ozemlju svoje države članice pristojen za izvajanje pooblastil in opravljanje nalog, ki so mu bile podeljene v skladu s to uredbo. To bi moralo zajemati predvsem obdelavo v okviru dejavnosti sedeža upravljavca ali obdelovalca na ozemlju njegove države članice, obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo javni organi ali zasebna telesa, ki delujejo v javnem interesu, obdelavo, ki zadeva posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, na njegovem ozemlju, ali obdelavo, ki jo izvaja upravljavec ali obdelovalec, ki nima sedeža v Uniji, če obdelava zadeva posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki in ki prebivajo na njegovem ozemlju. To bi moralo vključevati obravnavo pritožb, ki jih vloži posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, izvajanje preiskav o uporabi te uredbe ter spodbujanje ozaveščenosti javnosti o tveganjih, pravilih, zaščitnih ukrepih in pravicah v zvezi z obdelavo osebnih podatkov.

Nadzorni organi bi morali spremljati uporabo določb v skladu s to uredbo in prispevati k njeni dosledni uporabi v vsej Uniji, da bi varovali posameznike pri obdelavi njihovih osebnih podatkov in olajšali prost pretok osebnih podatkov na notranjem trgu. V ta namen bi morali nadzorni organi sodelovati med seboj in s Komisijo, ne da bi morale države članice med seboj zato skleniti sporazum o zagotavljanju medsebojne pomoči ali o takem sodelovanju.

Kadar obdelava osebnih podatkov poteka v okviru dejavnosti sedeža upravljavca ali obdelovalca v Uniji in ima upravljavec ali obdelovalec sedež v več kot eni državi članici ali kadar obdelava, ki poteka v okviru dejavnosti edinega sedeža upravljavca ali obdelovalca v Uniji, znatno vpliva oziroma bi lahko znatno vplivala na posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, v več kot eni državi članici, bi moral nadzorni organ za glavni sedež upravljavca ali obdelovalca ali za edini sedež upravljavca ali obdelovalca delovati kot vodilni organ. Sodelovati bi moral z drugimi zadevnimi organi, ker ima upravljavec ali obdelovalec sedež na ozemlju njihove države članice, ker obdelava znatno vpliva na posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki in ki prebivajo na njihovem ozemlju, ali ker je bila pri njih vložena pritožba. Četudi je pritožbo vložil posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki in ki ne prebiva v zadevni državi članici, bi moral biti nadzorni organ, pri katerem je bila vložena pritožba, tudi zadevni nadzorni organ. Odbor bi moral imeti možnost, da v okviru svojih nalog izdajanja smernic za vsako vprašanje v zvezi z uporabo te uredbe izda smernice zlasti glede meril, ki jih je treba upoštevati, da se ugotovi, ali zadevna obdelava znatno vpliva na posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, v več kot eni državi članici, in glede tega, kaj so ustrezni in utemeljeni razlogi za ugovor.

Vodilni organ bi moral biti pristojen za sprejemanje zavezujočih odločitev v zvezi z ukrepi, na podlagi katerih se uporabljajo pooblastila, ki so mu bila dodeljena v skladu s to uredbo. Nadzorni organ bi moral v vlogi vodilnega organa v postopek odločanja tesno pritegniti zadevne nadzorne organe in usklajevati njihove dejavnosti. Kadar odločitev zadeva popolno ali delno zavrnitev pritožbe posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral to odločitev sprejeti nadzorni organ, pri katerem je bila vložena pritožba.

O odločitvi bi se morali skupaj dogovoriti vodilni nadzorni organ in zadevni nadzorni organi, naslovljena pa bi morala biti na glavni ali edini sedež upravljavca ali obdelovalca in biti za upravljavca in obdelovalca zavezujoča. Upravljavec ali obdelovalec bi moral sprejeti ukrepe, potrebne za zagotovitev spoštovanja te uredbe in izvrševanje odločitve, ki jo vodilni nadzorni organ uradno sporoči glavnemu sedežu upravljavca ali obdelovalca, kar zadeva dejavnosti obdelave v Uniji.

Vsak nadzorni organ, ki ne deluje kot vodilni nadzorni organ, bi moral biti pristojen za obravnavanje lokalnih zadev, kadar ima upravljavec ali obdelovalec sedež v več kot eni državi članici, vsebina določene obdelave pa se nanaša le na obdelavo v eni državi članici in vključuje le posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, iz te države članice, na primer, kadar se vsebina nanaša na obdelavo osebnih podatkov o zaposlenih v okviru zaposlitve v posamezni državi članici. V takih primerih bi moral nadzorni organ o tem brez odlašanja obvestiti vodilni nadzorni organ. Vodilni nadzorni organ bi moral, potem ko je obveščen, odločiti, ali bo zadevo obravnaval v skladu z določbami o sodelovanju med vodilnim nadzornim organom in drugimi zadevnimi nadzornimi organi (v nadaljnjem besedilu: mehanizem vse na enem mestu), oziroma ali bi moral zadevo na lokalni ravni obravnavati nadzorni organ, ki ga je o tem obvestil. Vodilni nadzorni organ bi moral pri odločanju o tem, ali bo zadevo obravnaval, upoštevati, ali ima upravljavec ali obdelovalec sedež v državi članici nadzornega organa, ki ga je o tem obvestil, da bi zagotovili učinkovito izvrševanje odločitve do upravljavca ali obdelovalca. Kadar vodilni nadzorni organ odloči, da bo zadevo obravnaval, bi moral nadzorni organ, ki ga je o tem obvestil, imeti možnost predložiti osnutek odločitve, ki bi ga moral vodilni nadzorni organ v največji meri upoštevati pri pripravi svojega osnutka odločitve v okviru tega mehanizma vse na enem mestu.

Pravila o vodilnem nadzornem organu in mehanizmu vse na enem mestu se ne bi smela uporabljati, kadar obdelavo izvajajo javni organi ali zasebna telesa v javnem interesu. V takih primerih bi moral biti edini nadzorni organ, pristojen za izvajanje pooblastil, ki so mu bila podeljena v skladu s to uredbo, nadzorni organ države članice, v kateri je sedež zadevnega javnega organa ali zasebnega telesa.

Za zagotovitev doslednega spremljanja in izvajanja te uredbe v vsej Uniji bi morali biti naloge in učinkovita pooblastila nadzornih organov v vseh državah članicah enaki, vključno s pooblastili za preiskovanje, popravljalnimi pooblastili in sankcijami ter pooblastili v zvezi z dovoljenji in svetovalnimi pristojnostmi, zlasti v primerih pritožb posameznikov, hkrati pa ne bi smeli vplivati na pooblastila organov, pristojnih za pregon v skladu s pravom držav članic, da sodne organe opozorijo na kršitve te uredbe in sodelujejo v sodnih postopkih. Taka pooblastila bi morala vključevati tudi pooblastilo za uvedbo začasne ali dokončne omejitve ali prepoved obdelave. Države članice lahko določijo še druge naloge, povezane z varstvom osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Pooblastila nadzornih organov bi bilo treba izvajati nepristransko, pošteno in v razumnem roku v skladu z ustreznimi postopkovnimi zaščitnimi ukrepi, določenimi v pravu Unije in pravu držav članic. Zlasti bi moral biti vsak ukrep ustrezen, potreben in sorazmeren, da se zagotovi skladnost s to uredbo, pri tem pa se upoštevajo okoliščine posameznega primera, spoštuje pravica vsake osebe, da izrazi svoje mnenje, preden se sprejme kakršen koli posamezen ukrep, ki bi imel zanjo negativne posledice, ter preprečijo nepotrebni stroški in pretirane nevšečnosti za vpletene osebe. Preiskovalna pooblastila glede dostopa v prostore bi bilo treba izvajati v skladu s posebnimi zahtevami postopkovnega prava držav članic, kot je na primer zahteva pridobitve predhodnega sodnega dovoljenja. Vsak pravno zavezujoč ukrep nadzornega organa bi moral biti v pisni obliki, jasen in nedvoumen, v njem pa bi morala biti navedena nadzorni organ, ki je ukrep izdal, in datum izdaje ukrepa, podpisati bi ga moral vodja ali član nadzornega organa, ki ga ta pooblasti, vsebovati bi moral razloge za ukrep ter sklic na pravico do učinkovitega pravnega sredstva. To ne bi smelo izključevati dodatnih zahtev v skladu s postopkovnim pravom držav članic. Sprejetje pravno zavezujoče odločitve pomeni, da je lahko v državi članici nadzornega organa, ki jo je sprejel, predmet sodne presoje.

Kadar nadzorni organ, pri katerem je bila vložena pritožba, ni vodilni nadzorni organ, bi moral vodilni nadzorni organ z njim tesno sodelovati v skladu z določbami o sodelovanju in skladnosti iz te uredbe. V takih primerih bi moral vodilni nadzorni organ pri sprejemanju ukrepov, katerih namen je doseči pravne učinke, vključno z upravnimi globami, kar najbolj upoštevati mnenje nadzornega organa, pri katerem je bila vložena pritožba in ki bi moral ostati pristojen organ za izvedbo morebitnih preiskav na ozemlju njegove države članice v povezavi s pristojnim nadzornim organom.

Kadar bi moral drug nadzorni organ delovati kot vodilni nadzorni organ za dejavnosti obdelave s strani upravljavca ali obdelovalca, vendar konkretna vsebina pritožbe ali morebitne kršitve zadeva zgolj dejavnosti obdelave s strani upravljavca ali obdelovalca v državi članici, v kateri je bila vložena pritožba ali odkrita morebitna kršitev, vsebina pa ne vpliva znatno oziroma ni verjetno, da bi znatno vplivala na posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, v drugih državah članicah, bi si moral nadzorni organ, ki prejme pritožbo ali odkrije primere, pri katerih bi lahko šlo za kršitev te uredbe, oziroma je o njih kako drugače obveščen, prizadevati za sporazumno rešitev z upravljavcem, če se to izkaže za neuspešno, pa izvajati vsa svoja pooblastila. To bi moralo vključevati: posebno obdelavo, ki se izvaja na ozemlju države članice nadzornega organa ali v zvezi s posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, na ozemlju zadevne države članice; obdelavo, ki se izvaja v okviru ponudbe blaga ali storitev, posebej namenjene posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, na ozemlju države članice nadzornega organa; ali obdelavo, ki jo je treba oceniti ob upoštevanju ustreznih pravnih obveznosti v skladu s pravom držav članic.

Dejavnosti nadzornih organov, ki so namenjene ozaveščanju javnosti, bi morale obsegati posebne ukrepe, usmerjene na upravljavce in obdelovalce, vključno z mikro, malimi in srednjimi podjetji, pa tudi posameznike, zlasti na področju izobraževanja.

Nadzorni organi bi si morali medsebojno pomagati pri opravljanju svojih nalog in zagotoviti medsebojno pomoč, da se zagotovita dosledna uporaba in izvajanje te uredbe na notranjem trgu. Nadzorni organ, ki zaprosi za medsebojno pomoč, lahko sprejme začasni ukrep, če mu zaprošeni nadzorni organ v enem mesecu po prejemu zahteve za medsebojno pomoč ne odgovori..

Vsak nadzorni organ bi moral, kjer je to ustrezno, sodelovati pri skupnem ukrepanju z drugimi nadzornimi organi. Zaprošeni nadzorni organ bi moral na zahtevo odgovoriti v določenem roku.

Za zagotovitev dosledne uporabe te uredbe v vsej Uniji bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za skladnost za sodelovanje med nadzornimi organi. Ta mehanizem bi bilo treba uporabljati zlasti v primerih, ko namerava nadzorni organ sprejeti ukrep, katerega namen je doseči pravne učinke v zvezi z dejanji obdelave, ki bistveno vplivajo na veliko število posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, v več državah članicah. Uporabljati bi se moral tudi, kadar kateri koli zadevni nadzorni organ ali Komisija zahteva, naj se taka zadeva obravnava v mehanizmu za skladnost. Ta mehanizem ne bi smel posegati v noben ukrep, ki ga lahko Komisija sprejme pri izvajanju svojih pooblastil na podlagi Pogodb.

Pri uporabi mehanizma za skladnost bi moral odbor v določenem roku podati mnenje, če tako odloči večina članov ali če to zahteva kateri koli zadevni nadzorni organ ali Komisija. Odbor bi moral biti tudi pooblaščen za sprejemanje pravno zavezujočih odločitev v primeru sporov med nadzornimi organi. V ta namen bi moral načeloma z dvotretjinsko večino svojih članov izdajati pravno zavezujoče odločitve v jasno določenih primerih, ko pride med nadzornimi organi, zlasti v mehanizmu sodelovanja med vodilnim nadzornim organom in zadevnimi nadzornimi organi, do nasprotujočih si stališč glede vsebine zadeve, predvsem glede tega, ali je bila uredba kršena.

Lahko se pojavi nujna potreba po ukrepanju za zaščito pravic in svoboščin posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zlasti kadar obstaja nevarnost, da bi lahko bilo uresničevanje pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, močno ovirano. Nadzorni organ bi zato moral imeti možnost,da na ozemlju, na katerem deluje, sprejme ustrezno utemeljene začasne ukrepe z določenim obdobjem veljavnosti, ki ne bi smelo biti daljše od treh mesecev.

Uporaba takega mehanizma bi morala biti pogoj za zakonitost ukrepa, katerega namen je doseči pravne učinke, ki ga sprejme nadzorni organ v primerih, v katerih je uporaba tega mehanizma obvezna. V drugih primerih čezmejnega pomena bi bilo treba uporabiti mehanizem sodelovanja med vodilnim nadzornim organom in zadevnimi nadzornimi organi, med zadevnimi nadzornimi organi pa bi se lahko izvajala medsebojna pomoč in skupno ukrepanje na dvostranski ali večstranski podlagi, ne da bi pri tem sprožili mehanizem za skladnost.

Za spodbujanje dosledne uporabe te uredbe bi bilo treba odbor ustanoviti kot neodvisen organ Unije. Odbor bi moral biti zaradi doseganja svojih ciljev pravna oseba. Zastopati bi ga moral njegov predsednik. Moral bi nadomestiti Delovno skupino za varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ustanovljeno z Direktivo 95/46/ES. Sestavljati bi ga morali vodje nadzornega organa vsake države članice in Evropski nadzornik za varstvo podatkov ali njihovi predstavniki. Komisija bi morala pri dejavnostih odbora sodelovati brez glasovalnih pravic, Evropski nadzornik za varstvo podatkov pa bi moral imeti posebne glasovalne pravice. Odbor bi moral prispevati k dosledni uporabi te uredbe v vsej Uniji, vključno s svetovanjem Komisiji, zlasti o ravni varstva v tretjih državah ali mednarodnih organizacijah, in spodbujanjem sodelovanja nadzornih organov v vsej Uniji. Pri opravljanju svojih nalog bi moral delovati neodvisno.

Odboru bi moral pomagati sekretariat, ki ga zagotovi Evropski nadzornik za varstvo podatkov. Osebje Evropskega nadzornika za varstvo podatkov, ki opravlja naloge, ki so v skladu s to uredbo dodeljene odboru, bi moralo svoje naloge opravljati izključno po navodilih predsednika odbora in temu tudi poročati.

Vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti pravico, da vloži pritožbo pri enem nadzornem organu, zlasti v državi članici svojega običajnega prebivališča, in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine, kadar meni, da so njegove pravice iz te uredbe kršene, ali če nadzorni organ ne obravnava pritožbe, jo v celoti ali deloma zavrže ali zavrne ali ne ukrepa, kadar je tak ukrep potreben za zaščito pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Preiskavo na podlagi pritožbe bi bilo treba izvesti v obsegu, ki je v posamezni zadevi ustrezen, saj je lahko odločitev nadzornega organa predmet sodne presoje. Nadzorni organ bi moral posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, v ustreznem roku obvestiti o stanju zadeve in odločitvi o pritožbi. Če mora nadzorni organ zadevo podrobneje preučiti ali se uskladiti z drugim nadzornim organom, bi bilo treba posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, posredovati informacije o stanju zadeve med postopkom. Za poenostavitev postopka vložitve pritožbe bi moral vsak nadzorni organ sprejeti ukrepe, na primer za zagotovitev obrazca za vložitev pritožbe, ki se lahko izpolni tudi elektronsko, pri čemer niso izključena druga komunikacijska sredstva.

Kadar posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, meni, da so bile kršene njegove pravice iz te uredbe, bi moral imeti pravico, da pooblasti telo, organizacijo ali združenje, ki je nepridobitne narave, ustanovljeno v skladu s pravom države članice, katerega s pravnimi akti določeni cilji so v javnem interesu ter je dejavno na področju varstva osebnih podatkov, da v njegovem imenu vloži pritožbo pri nadzornem organu, uveljavlja pravico do pravnega sredstva v imenu posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ali, če je tako določeno v pravu države članice, uveljavlja pravico do odškodnine v imenu posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Država članica lahko zahteva, da mora tako telo, organizacija ali združenje imeti pravico, da neodvisno od pooblastila posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, v tej državi članici vloži pritožbo, in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar utemeljeno meni, da so bile pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, kršene zaradi obdelave osebnih podatkov, ki krši to uredbo. To telo, organizacija ali združenje ne sme zahtevati odškodnine v imenu posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, neodvisno od pooblastila posameznika.

Katera koli fizična ali pravna oseba ima pravico, da pred Sodiščem pod pogoji iz člena 263 PDEU vloži ničnostno tožbo zoper odločitve odbora. Zadevni nadzorni organi, ki želijo take odločitve izpodbijati, morajo kot njihovi naslovniki v skladu s členom 263 PDEU tožbo vložiti v dveh mesecih po tem, ko so bili o njih uradno obveščeni. Kadar se odločitve odbora podatkov nanašajo neposredno in posamično na upravljavca, obdelovalca ali pritožnika, lahko ta vloži ničnostno tožbo zoper te odločitve, to pa mora v skladu s členom 263 PDEU storiti v dveh mesecih od objave teh odločitev na spletnem mestu odbora. Brez poseganja v to pravico na podlagi člena 263 PDEU, bi morala imeti vsaka fizična ali pravna oseba na voljo učinkovito pravno sredstvo pred pristojnim nacionalnim sodiščem zoper odločitev nadzornega organa, ki ima pravne učinke za to osebo. Taka odločitev se nanaša zlasti na izvajanje preiskovalnih pooblastil nadzornega organa, popravljalnih pooblastil in pooblastil v zvezi z dovoljenji ali na zavržene ali zavrnjene pritožbe. Vendar pa pravica do učinkovitega pravnega sredstva ne zajema ukrepov nadzornih organov, ki niso pravno zavezujoči, kot so mnenja, ki jih izdajo nadzorni organi, ali njihovi nasveti. Za postopke zoper nadzorni organ bi morala biti pristojna sodišča države članice, v kateri ima nadzorni organ sedež, izvajati pa bi se morali v skladu s postopkovnim pravom te države članice. Ta sodišča bi morala izvajati polno pristojnost, ki bi morala vključevati pristojnost za preučitev vseh vprašanj, ki se nanašajo na dejstva in zakonodajo v zvezi z zadevnim sporom.

Kadar nadzorni organ zavrne ali zavrže pritožbo, lahko pritožnik sproži postopke na sodiščih v isti državi članici. V okviru pravnih sredstev, ki se nanašajo na uporabo te uredbe, lahko nacionalna sodišča, ki obravnavajo odločitev o vprašanju, potrebno za to, da lahko izrečejo sodbo, od Sodišča zahtevajo predhodno odločanje v zvezi z razlago prava Unije, vključno s to uredbo, v primeru iz člena 267 PDEU pa ga morajo zahtevati. Poleg tega, kadar se odločitev nadzornega organa, s katero se uveljavlja odločitev odbora, izpodbija pred nacionalnim sodiščem in je sporna veljavnost odločitve odbora, to nacionalno sodišče ni pristojno za razglasitev neveljavnosti odločitve odbora, temveč mora vprašanje veljavnosti, če meni, da je odločitev neveljavna, predložiti Sodišču v skladu s členom 267 PDEU, kakor ga razlaga Sodišče. Po drugi strani pa nacionalno sodišče ne sme predložiti vprašanja veljavnosti odločitve odbora na zahtevo fizične ali pravne osebe, ki je imela možnost vložiti ničnostno tožbo zoper to odločitev, zlasti če se je ta neposredno in posamično nanašala nanjo, pa tega ni storila v roku iz člena 263 PDEU.

Kadar sodišče, pred katerim poteka postopek zoper odločitev nadzornega organa, utemeljeno meni, da v zvezi z enako obdelavo, kot je enaka vsebina, kar zadeva obdelavo s strani istega upravljavca ali obdelovalca, ali enaka podlaga za tožbo, predloži zadevo pristojnemu sodišču v drugi državi članici, bi moralo obvestiti zadevno sodišče, da se potrdi obstoj povezanih postopkov. Če povezani postopki potekajo pred sodiščem v drugi državi članici, lahko katero koli sodišče, razen sodišča, ki je prvo začelo postopek, zaustavi postopek ali na zahtevo ene od strank zavrne pristojnost v prid sodišča, ki je prvo začelo postopek, če je to sodišče pristojno za zadevne postopke in lahko v skladu s svojim pravom združi tako povezane postopke. Postopki veljajo za povezane, kadar so med seboj tako tesno povezani, da se zdita njihova skupna obravnava in skupno odločanje o njih smiselna, da bi se izognili nevarnosti nezdružljivih sodb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.

V postopkih zoper upravljavca ali obdelovalca bi morala imeti tožeča stranka možnost, da postopek začne pred sodišči države članice, v kateri ima upravljavec ali obdelovalec sedež, ali pred sodišči države članice, v kateri prebiva posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, razen če je upravljavec javni organ države članice, ki izvaja svoja javna pooblastila.

Upravljavec ali obdelovalec bi moral povrniti vso škodo, ki jo oseba lahko utrpi zaradi obdelave, ki krši to uredbo. Upravljavec ali obdelovalec bi moral biti oproščen odgovornosti, če dokaže, da ni v nobenem primeru odgovoren za škodo. Pojem škode bi bilo treba razlagati široko ob upoštevanju sodne prakse Sodišča na način, ki, v celoti odraža cilje te uredbe. To je brez poseganja v kakršne koli odškodninske zahtevke, ki izhajajo iz kršitve drugih pravil prava Unije ali prava države članice. Obdelava, ki krši to uredbo, vključuje tudi obdelavo, ki krši delegirane in izvedbene akte, sprejete v skladu s to uredbo, in pravo države članice, ki natančneje določa pravila te uredbe. Posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, bi morali prejeti celotno in učinkovito odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli. Kadar so upravljavci ali obdelovalci vključeni v isto obdelavo, bi moral biti vsak upravljavec ali obdelovalec odgovoren za celotno škodo. Kadar pa so upravljavci ali obdelovalci združeni v isti sodni postopek v skladu s pravom države članice, se lahko odškodnina porazdeli v skladu z odgovornostjo vsakega upravljavca ali obdelovalca za škodo, ki je bila povzročena zaradi obdelave, če je zagotovljeno, da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki in ki je škodo utrpel, prejme celotno in učinkovito odškodnino. Vsak upravljavec ali obdelovalec, ki je plačal celotno odškodnino, lahko naknadno začne postopek za povrnitev stroškov zoper druge upravljavce ali obdelovalce, vključene v isto obdelavo.

Kjer so v tej uredbi določena posebna pravila glede pristojnosti, zlasti kar zadeva postopke za uveljavljanje pravnega sredstva, tudi odškodnine zoper upravljavca ali obdelovalca, splošna pravila glede pristojnosti, na primer iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta¹³, ne bi smela posegati v uporabo teh posebnih pravil.

Da bi okrepili izvrševanje pravil te uredbe, bi bilo treba poleg ustreznih ukrepov, ki jih v skladu s to uredbo naloži nadzorni organ, ali namesto njih za vsako kršitev uredbe uvesti kazni, vključno z upravnimi globami. V primeru manjših kršitev ali v primeru, ko bi globa, ki bi bila verjetno naložena, predstavljala nesorazmerno breme za fizično osebo, se lahko namesto globe izreče opomin. Vsekakor pa bi bilo treba ustrezno upoštevati naravo, težo in trajanje kršitve, namernost kršitve, sprejete ukrepe za ublažitev utrpljene škode, stopnjo odgovornosti ali morebitne pomembne predhodne kršitve, način, kako se je s kršitvijo seznanil nadzorni organ, skladnost z ukrepi, odrejenimi zoper upravljavca ali obdelovalca, zavezanost h kodeksu ravnanja in morebitne druge oteževalne ali olajševalne dejavnike. Za uvedbo kazni, vključno z upravnimi globami, bi morali veljati ustrezni postopkovni zaščitni ukrepi v skladu s splošnimi načeli prava Unije in Listine, vključno z učinkovitim sodnim varstvom in ustreznimi postopki.

Države članice bi morale imeti možnost, da določijo pravila o kazenskih sankcijah za kršitve te uredbe, tudi za kršitve nacionalnih pravil, sprejetih v skladu s to uredbo in v mejah te uredbe. Te kazenske sankcije lahko določajo tudi odvzem dobička, pridobljenega s kršenjem te uredbe. Naložitev kazenskih sankcij zaradi kršitev takšnih nacionalnih pravil in upravnih kazni pa ne bi smela voditi h kršitvi načela ne bis in idem, kakor ga razlaga Sodišče.

Za okrepitev in uskladitev upravnih kazni za kršitve te uredbe bi moral imeti vsak nadzorni organ pooblastila za naložitev upravnih glob. Ta uredba bi morala navajati kršitve, zgornjo mejo in merila za določanje s tem povezanih upravnih glob, ki bi jih moral v vsakem posameznem primeru določiti pristojni nadzorni organ ob upoštevanju vseh zadevnih okoliščin v določeni situaciji ter zlasti narave, teže in trajanja kršitve ter njenih posledic in sprejetih ukrepov za zagotavljanje skladnosti z obveznostmi iz te uredbe in za preprečitev ali ublažitev posledic kršitve. Kadar se upravne globe naložijo podjetjem, bi se podjetje v te namene moralo razumeti kot podjetje v skladu s členoma 101 in 102 PDEU. Kadar se upravne globe naložijo osebam, ki niso podjetje, bi moral nadzorni organ pri določanju ustreznega zneska globe upoštevati splošno raven dohodka v državi članici in ekonomski položaj osebe. Mehanizem za skladnost se lahko uporabi tudi za spodbujanje dosledne uporabe upravnih glob. Države članice bi morale določiti, ali bi se morale upravne globe uporabljati tudi za javne organe in v kakšnem obsegu. Naložitev upravne globe ali izdaja opozorila ne vpliva na uporabo drugih pooblastil nadzornih organov ali drugih kazni v skladu s to uredbo.

Pravna sistema na Danskem in v Estoniji ne dovoljujeta upravnih glob, kakor so določene v tej uredbi. Pravila o upravnih globah se lahko uporabljajo na tak način, da na Danskem globo naložijo pristojna nacionalna sodišča kot kazensko sankcijo, v Estoniji pa jo nadzorni organi naložijo v okviru prekrškovnega postopka, pod pogojem, da se s takšno uporabo pravil v teh državah članicah zagotovi enak učinek, kot ga imajo upravne globe, ki jih naložijo nadzorni organi. Pristojna nacionalna sodišča bi zato morala upoštevati priporočilo nadzornega organa, ki je sprožil postopek za naložitev globe. V vsakem primeru pa bi morale globe biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Kadar ta uredba ne zagotavlja harmonizacije upravnih kazni ali po potrebi v drugih primerih, denimo v primeru hudih kršitev te uredbe, bi morale države članice uporabiti sistem, ki zagotavlja učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni. Narava takšnih kazni, kazenskih ali upravnih, bi morala biti določena s pravom držav članic.

Pravo držav članic bi moralo pravila, ki urejajo svobodo izražanja in obveščanja, vključno z novinarskim, akademskim, umetniškim in/ali književnim izražanjem, usklajevati s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja zgolj v novinarske namene ali zaradi akademskega, umetniškega ali literarnega izražanja, bi se morala uporabiti odstopanja ali izjeme od nekaterih določb te uredbe, če je to potrebno za uskladitev pravice do varstva osebnih podatkov s pravico do svobode izražanja in obveščanja, kakor je določena v členu 11 Listine. To bi moralo veljati zlasti za obdelavo osebnih podatkov na avdiovizualnem področju ter v arhivih novic in medijskih arhivih. Zato bi morale države članice sprejeti zakonodajne ukrepe, v katerih bi bile določene izjeme in odstopanja, potrebna za uravnoteženje teh temeljnih pravic. Države članice bi morale take izjeme in odstopanja sprejeti glede splošnih načel, pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, upravljavca in obdelovalca, prenosa osebnih podatkov v tretje države ali mednarodne organizacije, neodvisnih nadzornih organov, sodelovanja in skladnosti ter posebnih primerov obdelave podatkov. Kadar se take izjeme ali odstopanja po državah članicah razlikujejo, bi se moralo uporabiti pravo države članice, ki velja za upravljavca. Za upoštevanje pomena pravice do svobode izražanja v vsaki demokratični družbi je treba pojme, povezane s to svobodo, kot je na primer novinarstvo, razlagati v širokem smislu.

Ta uredba omogoča upoštevanje načela dostopa javnosti do uradnih dokumentov pri uporabi določb iz te uredbe. Dostop javnosti do uradnih dokumentov se lahko šteje, da je v javnem interesu. Osebne podatke v dokumentih, s katerimi razpolaga javni organ ali telo, bi moral ta organ ali telo imeti možnost javno razkriti, če je to v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za ta javni organ ali telo. S tovrstno zakonodajo bi bilo treba dostop javnosti do uradnih dokumentov in ponovno uporabo informacij javnega sektorja uskladiti s pravico do varstva osebnih podatkov, zato so v njej lahko določene potrebne uskladitve s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Sklicevanje na javne organe in telesa v tem okviru bi moralo vključevati vse organe ali druga telesa, zajeta s pravom držav članic o dostopu javnosti do dokumentov. Direktiva 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta¹⁴ ne obravnava in na noben način ne vpliva na stopnjo varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jo določata pravo Unije in pravo držav članic, ter zlasti ne spreminja obveznosti in pravic iz te uredbe. Navedena direktiva se zlasti ne bi smela uporabljati za dokumente, do katerih ni dostopa ali do katerih režimi dostopa omejujejo dostop zaradi varstva osebnih podatkov, ter dele dokumentov, do katerih ti režimi dovoljujejo dostop, vendar vsebujejo osebne podatke, katerih ponovna uporaba je z zakonom opredeljena kot nezdružljiva s pravom o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov.

V pravu držav članic ali kolektivnih pogodbah, vključno s pogodbami na ravni podjetij, so lahko določena posebna pravila o obdelavi osebnih podatkov zaposlenih v okviru zaposlitve, zlasti za pogoje, pod katerimi se lahko obdelujejo osebni podatki v okviru zaposlitve na podlagi privolitve zaposlenega, v namene zaposlovanja, izvajanja pogodbe o zaposlitvi, vključno z izpolnjevanjem obveznosti, določenih z zakonom ali kolektivnimi pogodbami, upravljanja, načrtovanja in organizacije dela, enakosti in raznolikosti na delovnem mestu, zdravja in varnosti pri delu, za namene individualnega ali kolektivnega izvajanja in uživanja pravic in ugodnosti, povezanih z zaposlitvijo, ter za namene prekinitve delovnega razmerja.

Pri obdelavi osebnih podatkov v namene arhiviranja v javnem interesu, v znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene bi bilo treba zagotoviti ustrezne zaščitne ukrepe za pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, v skladu s to uredbo. S temi zaščitnimi ukrepi bi bilo treba zagotoviti, da se sprejmejo tehnični in organizacijski ukrepi, s katerimi se zagotovi zlasti spoštovanje načela najmanjšega obsega podatkov. Nadaljnja obdelava osebnih podatkov v namene arhiviranja v javnem interesu, v znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene se opravi, kadar je upravljavec ocenil izvedljivost uresničitve teh namenov z obdelavo osebnih podatkov, ki ne omogočajo ali ne omogočajo več identifikacije posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, pod pogojem, da obstajajo ustrezni zaščitni ukrepi (kot je, na primer, psevdonimizacija osebnih podatkov). Države članice bi morale zagotoviti ustrezne zaščitne ukrepe za obdelavo osebnih podatkov v namene arhiviranja v javnem interesu, v znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene. Državam članicam bi bilo treba dovoliti, da pri obdelavi osebnih podatkov v namene arhiviranja v javnem interesu, v znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene pod določenimi pogoji in ob zagotovitvi ustreznih zaščitnih ukrepov za posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, določijo natančnejšo ureditev in odstopanja v zvezi z zahtevami po informacijah ter pravice do popravka, do izbrisa, do pozabe, do omejitve obdelave, do prenosljivosti podatkov in do ugovora. Zadevni pogoji in zaščitni ukrepi lahko zahtevajo posebne postopke za uresničevanje navedenih pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, če je to ustrezno glede na namene specifične obdelave, ter tehnične in organizacijske ukrepe, s katerimi bi čim bolj zmanjšali obdelavo osebnih podatkov zaradi spoštovanja načel sorazmernosti in potrebnosti. Pri obdelavi osebnih podatkov v znanstvene namene bi bilo treba upoštevati tudi drugo zadevno zakonodajo, denimo o kliničnem preskušanju.

S povezovanjem informacij iz registrov lahko raziskovalci pridobijo dragoceno novo znanje glede zelo razširjenih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, rak in depresija. Na podlagi registrov je mogoče pridobiti zanesljivejše rezultate raziskav, saj se z njimi zajame večje število ljudi. Na področju družboslovja lahko z raziskavami na podlagi registrov raziskovalci pridobijo bistveno znanje o dolgoročni medsebojni povezanosti različnih družbenih dejavnikov, kot sta brezposelnost in izobraženost, z drugimi življenjskimi dejavniki. Rezultati raziskav, pridobljeni prek registrov, zagotavljajo trdno, visokokakovostno znanje, ki je lahko podlaga za oblikovanje in izvajanje na znanju temelječe politike ter lahko izboljša kakovost življenja številnih ljudi in učinkovitost socialnih služb. Zaradi omogočanja znanstvenih raziskav se lahko osebni podatki obdelujejo v znanstveno-raziskovalne namene v skladu z ustreznimi pogoji in zaščitnimi ukrepi, določenimi v pravu Unije ali pravu držav članic.

Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za obdelavo osebnih podatkov v namene arhiviranja, pri čemer bi bilo treba upoštevati, da se ta uredba ne bi smela uporabljati za umrle osebe. Javni organi oziroma javna ali zasebna telesa, ki vodijo evidence v javnem interesu, bi morali biti službe, ki imajo v skladu s pravom Unije ali pravom držav članic pravno obveznost, da pridobijo, ohranijo, ocenijo, uredijo, opišejo, sporočajo, spodbujajo in razširjajo evidence, ki so trajnega pomena za splošen javni interes, ter zagotavljajo dostop do njih. Državam članicam bi bilo treba tudi dovoliti, da določijo, da se lahko osebni podatki nadalje obdelujejo v namene arhiviranja, da se na primer zagotovijo specifične informacije v zvezi s političnim obnašanjem v nekdanjih totalitarnih državnih režimih, genocidom, hudodelstvom zoper človečnost, zlasti holokavstom, ali vojnimi zločini.

Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za obdelavo osebnih podatkov v znanstveno-raziskovalne namene. Za namene te uredbe bi bilo treba obdelavo osebnih podatkov v znanstveno-raziskovalne namene razlagati široko, tako da vključuje tudi na primer tehnološki razvoj, predstavitvene dejavnosti, temeljne raziskave, uporabne raziskave in zasebno financirane raziskave. Poleg tega bi bilo treba upoštevati cilj Unije iz člena 179(1) PDEU glede oblikovanja evropskega raziskovalnega prostora. Znanstveno-raziskovalni nameni bi morali zajemati tudi študije, izvedene v javnem interesu na področju javnega zdravja. Da bi upoštevali posebnosti obdelave osebnih podatkov v znanstveno-raziskovalne namene, bi morali veljati posebni pogoji, zlasti v zvezi z objavo ali drugim razkritjem osebnih podatkov v okviru znanstveno-raziskovalnih namenov. Če so na podlagi rezultatov znanstvenih raziskav, zlasti na področju zdravja, potrebni nadaljnji ukrepi v interesu posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi se v zvezi s takšnimi ukrepi morala uporabljati splošna pravila iz te uredbe.

Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za obdelavo osebnih podatkov v zgodovinskoraziskovalne namene. To bi moralo zajemati tudi zgodovinske raziskave in raziskave v genealoške namene, pri čemer bi bilo treba upoštevati, da se ta uredba ne bi smela uporabljati za umrle osebe.

Za namen privolitve v udeležbo pri znanstveno-raziskovalnih dejavnostih v okviru kliničnega preskušanja bi se morale uporabljati ustrezne določbe Uredbe (EU) št. 536/2014 Evropskega parlamenta in Sveta¹⁵.

Če se osebni podatki obdelujejo v statistične namene, bi se morala za to obdelavo uporabljati ta uredba. S pravom Unije ali pravom držav članic bi bilo treba v mejah te uredbe določiti statistično vsebino, nadzor dostopa, natančnejšo ureditev obdelave osebnih podatkov v statistične namene ter ustrezne ukrepe za varstvo pravic in svoboščin posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, in zagotovitev statistične zaupnosti. Statistični nameni pomeni vsako dejanje zbiranja in obdelave osebnih podatkov, potrebno za statistične raziskave ali pripravo statističnih rezultatov. Ti statistični rezultati se lahko nadalje uporabijo v različne namene, tudi v znanstveno-raziskovalne namene. Statistični namen pomeni, da rezultati obdelave v statistične namene niso osebni podatki, temveč zbirni podatki, ter da se ti rezultati ali osebni podatki ne uporabijo v podporo ukrepov ali odločitev v zvezi z določenim posameznikom.

Zaupne informacije, ki jih statistični organi Unije in nacionalni statistični organi zberejo zaradi priprave uradne evropske in nacionalne statistike, bi bilo treba zaščititi. Evropsko statistiko bi bilo treba razvijati, pripravljati in razširjati v skladu s statističnimi načeli iz člena 338(2) PDEU, nacionalna statistika pa bi morala biti skladna tudi s pravom države članice. V Uredbi (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta¹⁶ so določene nadaljnje natančnejše ureditve glede statistične zaupnosti evropske statistike.

Glede pooblastil nadzornih organov, da od upravljavca ali obdelovalca dobijo dostop do osebnih podatkov in njegovih prostorov, lahko države članice v mejah te uredbe z zakonom sprejmejo posebna pravila glede varovanja poklicne ali druge enakovredne obveznosti varovanja skrivnosti, kolikor je to potrebno zaradi uskladitve pravice do varstva osebnih podatkov z obveznostjo varovanja poklicne skrivnosti. To ne posega v obstoječe obveznosti držav članic, da sprejmejo pravila o varovanju poklicne skrivnosti, kadar to zahteva pravo Unije.

Ta uredba spoštuje in ne vpliva na status cerkva in verskih združenj ali skupnosti, ki ga imajo na podlagi veljavnega ustavnega prava v državah članicah, kakor je priznan v členu 17 PDEU.

Da se dosežejo cilji te uredbe, in sicer da se zaščitijo temeljne pravice in svoboščine posameznikov in zlasti njihova pravica do varstva osebnih podatkov ter da se zagotovi prosti pretok osebnih podatkov v Uniji, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte. Zlasti bi bilo treba sprejeti delegirane akte, kar zadeva merila in zahteve v zvezi z mehanizmi potrjevanja, informacijami, ki se navedejo v standardiziranih ikonah, in postopki za določitve takšnih ikon. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, kadar je tako določeno v tej uredbi. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011. V zvezi s tem bi morala Komisija razmisliti o posebnih ukrepih za mikro, mala in srednja podjetja.

Postopek pregleda bi se moral uporabiti za sprejetje izvedbenih aktov o standardnih pogodbenih določilih med upravljavci in obdelovalci ter med obdelovalci, kodeksov ravnanja; tehničnih standardov in mehanizmov potrjevanja; ustrezne ravni varstva, ki jo zagotavlja tretja država, ozemlje ali določen sektor v navedeni tretji državi ali mednarodna organizacija; standardnih zaščitnih določil; določitev oblik in postopkov za izmenjavo informacij z elektronskimi sredstvi med upravljavci, obdelovalci in nadzornimi organi za zavezujoča poslovna pravila; medsebojne pomoči; in ureditve za izmenjavo informacij z elektronskimi sredstvi med nadzornimi organi ter med nadzornimi organi in odborom.

Komisija bi morala sprejeti izvedbene akte, ki se začnejo takoj uporabljati, kadar obstajajo dokazi, da tretja država, ozemlje ali določen sektor v navedeni tretji državi ali mednarodna organizacija ne zagotavlja ustrezne ravni varstva in če je to potrebno v izredno nujnih primerih.

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve enakovredne ravni varstva posameznikov in prostega pretoka osebnih podatkov v vsej Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

S to uredbo bi bilo treba razveljaviti Direktivo 95/46/ES. Obdelavo, ki se že izvaja na dan uporabe te uredbe, bi bilo treba uskladiti s to uredbo v roku dveh let po začetku veljavnosti te uredbe. Kadar obdelava temelji na privolitvi v skladu z Direktivo 95/46/ES, posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni treba ponovno dati privolitve, če je bila privolitev dana na način, ki je v skladu s pogoji iz te uredbe, s čimer se upravljavcu dovoli, da takšno obdelavo še naprej izvaja po datumu začetka uporabe te uredbe. Odločitve, ki jih je na podlagi Direktive 95/46/ES sprejela Komisija, in dovoljenja s strani nadzornih organov so veljavni, dokler se ne spremenijo, nadomestijo ali prekličejo.

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001, ki je mnenje podal 7. marca 2012¹⁷.

Ta uredba bi se morala uporabljati za vse zadeve, ki zadevajo varstvo temeljnih pravic in svoboščin pri obdelavi osebnih podatkov, za katere ne veljajo posebne obveznosti z istim ciljem iz Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta¹⁸, vključno z obveznostmi za upravljavca in pravicami posameznikov. Za pojasnitev povezave med to uredbo in Direktivo 2002/58/ES bi bilo treba navedeno direktivo ustrezno spremeniti. Ko bo ta uredba sprejeta, bi bilo treba pregledati Direktivo 2002/58/ES, zlasti da se zagotovi skladnost s to uredbo –